Pitna voda v Istri v primežu katastrof
Po nedavnih poplavah skorajda bibličnih razsežnosti in včerajšnji ponovitvi ujme, ki tokrat ni prizanesla niti slovenski Istri, lahko domnevamo, da se vlada v bližnji prihodnosti ne bo ukvarjala z iskanjem dodatnega vodnega vira za to območje. Tudi zato ne, ker bo denar, ki ga je vselej premalo na voljo, preusmerjala na bolj kritična območja, pa čeprav bi slovenski Istri, ki ji potrebe po pitni vodi najbolj narastejo poleti, ko je imajo najmanj, samo s takšno rešitvijo zagotovili normalen življenjski in gospodarski utrip, spodoben za 21. stoletje.
Za propulzivno regijo, ki naj bi jo štiri občine predstavljale, so dodatne količine vode nujno potrebne. Tem bolj, ker se je v zadnjih desetletjih že prevečkrat zgodilo, da so bile povsem blizu cilja, pa so jim čez noč zaustavili projekt in so ostale brez obljubljenih dodatnih količin. Enkrat zaradi pomislekov domačinov ali strokovnjakov, drugič naravovarstvenikov oziroma politikov ali pa kar vseh naenkrat. Pred več kot dvema desetletjema bi morali na koprskem podeželju dobiti zajetje Kubed, nekaj let kasneje akumulacijo Padež ali Suhorco v Brkinih, lahko tudi veliko akumulacijo na obeh (združenih) potokih, zdaj bi se že morali lotiti nove različice zajetja na Suhorci, od lani spet omenjajo akumulacijo Kubed ...
Drži, letošnje poletje bi preživeli brez kraške in hrvaške vode. Toda na leto, ki je državi prineslo poplave vseh poplav, se ne gre zanesti. Lani smo imeli rekordno sušo, kakršna nas je prizadela tudi pred 20 leti.
A vse kaže, da bo z neba padlo še veliko vode, žal neenakomerno porazdeljene, in bo glavnina vode odtekla, ne da bi jo skušali zadržati. Ne bo lahko presekati začaranega kroga, ne, in ne bi bilo lahko niti, če ne bi bilo katastrofalnih poplav. Saj so istrske in kraške občine skupaj s Postojno in Pivko, predvsem pa z ministrstvom Uroša Brežana, prav zato podprle ukrepe, razdeljene na kratek, srednji in dolgi rok. Kratkoročne so skorajda uresničile, izpeljava ostalih pa je zdaj pod vprašajem. A če bi še lahko zamižali na eno oko glede dolgoročnih ukrepov (beri: ureditve akumulacije v slovenski Istri, najverjetneje v Kubedu), tega glede srednjeročnih ukrepov, ovrednotenih na več kot 90 milijonov evrov, ne moremo narediti. Z njimi bi povečali odjeme na Krasu in morda tudi na Postojnskem, kjer imajo vode za lastne potrebe že zdaj preveč. Potrebujejo jo ob morju, poleti, kjer zaradi obiskovalcev, vikendašev in kmetijskih pridelovalcev že zdaj porabijo več kot polovico načrpanih količin na Krasu, podobne količine, 80 do 100 litrov na sekundo, pa kupujejo tudi od hrvaškega Istarskega vodovoda. Drži, letošnje poletje bi preživeli brez obojega. Toda na leto, ki je državi prineslo poplave vseh poplav, se ne gre zanesti. Lani smo imeli rekordno sušo, kakršna nas je prizadela tudi pred 20 leti.