Za ribiče; kar jih je še ostalo
Še dobro, da so se v izolski občini v zadnjih letih prijavili na oba razpisa kmetijskega ministrstva in dobili evropski denar, s katerim so v dveh delih obnovili osrednji biser, mandrač z obema krakoma, to je ribiškim in malim pomolom. Ker so zahtevna gradbena dela dolgo trajala, so obnovo izkoristili, da so posodobili še bližnjo infrastrukturo, ki z ribištvom nima veliko skupnega (za to so, upravičeno, sami spraskali denar). Tako so ubili več muh na en mah. Ali povedano brez ovinkarjenja: skupaj so porabili 6,4 milijona evrov, od katerih bodo prispevali “le” 2,1 milijona.
Vendar se pravi uspeh ne skriva v tej domiselnosti prejšnje in zdajšnje lokalne oblasti, ampak v upoštevanju preproste logike, da čim prej postoriš, kar moraš, saj nikoli ne veš, če boš to lahko naredil v prihodnje. Kmetijska ministrica Irena Šinko je bila včeraj v svojem nagovoru v Izoli jasna: denar iz evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo bodo v bližnji prihodnosti namenjali sladkovodnemu ribištvu, ker so ga nedavna neurja v drugih delih države zelo prizadela. Za obnovo infrastrukture, povezane z morskim ribištvom, v prihodnjih nekaj letih torej ne bo denarja.
A če že omenjamo obnovo ribiške infrastrukture, ne moremo mimo tega, da je največ ribičev ostalo prav v Izoli, ki je od nekdaj veljala za najbolj ribiško mesto, pa še tam jih je vsega 15.
Kaj to pomeni za Pirančane, ki ob vsakem jesensko-zimskem poplavljanju morja ugotavljajo, da bodo morali zvišati mandrač z okolico (ko so ga obnovili nedolgo nazaj, so na to pozabili), lahko samo ugibamo. Po vsej verjetnosti bodo bitko z visokimi plimami bíli še vrsto let in tudi v Izoli bodo najbrž še kar nekaj časa opazovali, kako njihov severni, nekdanji carinski, pomol še bolj propada ...
A če že omenjamo obnovo ribiške infrastrukture, ne moremo mimo tega, da je največ ribičev ostalo prav v Izoli, ki je od nekdaj veljala za najbolj ribiško mesto, pa še tam jih je vsega 15. Da ne bomo kljub boljšim pogojem za ribiško dejavnost prav kmalu ostali brez ribičev! Še kaj bo treba torej postoriti, da ne bodo naši zanamci ribiških mrež in bark videli le v ribiškem muzeju. In da ne bodo tam izvedeli za nekdanjo izolsko ribjo predelovalno industrijo, s katero so postavili temelje sodobni Izoli.
Samo upamo lahko, da ne bodo tam prvič slišali tudi za slane ribice ali sardele na šavorju. Toda tudi že najmanj 20 let obljubljeni ribiški muzej morajo v Izoli še zgraditi. Če se bodo obirali še prihodnji dve desetletji, se utegne zgoditi, da ga bodo prej postavili 45 kilometrov stran, v notranjosti države, v Kalu pri Pivki, kamor so pred devetimi leti h piščančjim bedrcem preselili izolske skuše in sardele.