Večje zaupanje? Rabimo čudež.
Težke družinske zgodbe, v katerih kratko običajno potegnejo otroci, so postale skorajda del vsakdana. Zadnji javnosti znan primer na Primorskem je zgodba piranskega šestletnika, ki so mu v telesu našli kokain, ko se je od bivanja pri očetu vrnil k mami. Mama naj bi center za socialno delo več let opozarjala, da oče odvisnik ni primeren skrbnik. Zaman. Gluha ušesa centrov za socialno delo so med ljudmi skorajda pregovorno znana. Res, krivično bi bilo kar vse povprek zmetati v isti koš, toda vsak primer neukrepanja ali prepočasnega ukrepanja pomeni uničeno otroštvo, uničeno življenje ali celo najhujše, smrt.
Pogosto nečloveški. Zastarel. Popolnoma zbirokratiziran. Tako tisti, ki imajo slabe izkušnje, zunanji opazovalci pa tudi strokovnjaki, ki si želijo učinkoviteje pomagati, opisujejo sistem CSD. Oznake niso od včeraj in kot pravi ljudski glas, kjer je dim, je tudi ogenj. Od (poskusov) reorganizacije očitno ni želenega učinka za uporabnike, kadra je premalo, dela preveč pa je mantra tudi na področju sociale, ne samo v zdravstvu in gospodarstvu.
“Če potegnemo črto: v Sloveniji potrebujemo nekaj, česar ni 'stuhtal' še nihče - čarobno formulo, kako povečati zaupanje ljudi v institucije. V državo.”
Vendar kar uporabniki, odrasli in otroci v stiskah, v situacijah, ki jih sami ne (z)morejo rešiti, pričakujejo od zaposlenih na CSD, so človeškost, strokovnost, empatija, korektnost, odgovornost, sodelovanje. Vse našteto ni odvisno ne od kadrovske ne organizacijske ne od finančne in kdo ve še kakšne težave, na katere se radi sklicujejo v primerih, ko sistem zataji. Odvisno je od Človeka. Človeka, pri katerem strokovnosti ne nadomešča domišljija. Človeka, pri katerem je v kompleksnejših odločitvah logika močnejši adut od “delali smo po črki zakona”. Človeka, ki življenja ne gleda le skozi okno pisarne.
Tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina opozarja, da je delovanje centrov za socialno delo prepogosto preveč birokratsko, brezčutno in odtujeno od nemočnih posameznikov. Zgrešeno bi bilo s prstom kazati le na CSD, kajti enako velja tudi za druge, ki delajo v korist otrok in družin, od vzgojno-izobraževalnih zavodov do svetovalnih centrov, zdravstvenih domov in policije do sodišč, ki bi se morali tudi bolj povezati ter bolje sodelovati med sabo in z uporabniki. Državljani prav tako več pričakujemo od inšpekcij, od socialne do upravne in delovne, da nepravilnosti ne bi ostale neodkrite in nesankcionirane, predvsem pa, da bi jih odpravili.
Če potegnemo črto: v Sloveniji potrebujemo nekaj, česar ni “stuhtal” še nihče - čarobno formulo, kako povečati zaupanje ljudi v institucije. V državo.