O lekcijah, ki jih (še) nismo usvojili
Ekstremni vremenski pojavi bodo postali stalnica v našem življenju, svarijo strokovnjaki in vse bolj tudi politiki, ledeniki se topijo, gladina vode rase in povprečne temperature so vsako leto višje. Časa ni več veliko, nas opozarjajo z vseh strani, v nevarnosti je naš planet in življenje, kot smo ga vajeni.
Svarila o ogroženosti narave niso nič novega, poslušamo jih že od malih nog. Učili smo se, da je voda dragocena, zato je treba pipo zapreti tudi med ščetkanjem zob; da se smeti v naravo ne meče, ker odpadki ne kar izginejo, ampak ostanejo še dolga leta za nami; da je potrebno ugašati luč, ko zapustimo sobo, saj je električna energija dragocena; da je nafta dobrina, ki bo prej ali slej izginila, ter da izpušni plini iz avtomobilov onesnažujejo zrak. V višjih razredih smo celo izvedeli, da bo amazonski gozd, pljuča sveta, nekoliko manjši že ob koncu pouka in da se na drugem koncu sveta širi puščavski pas v Afriki ter da sta oba fenomena med seboj povezana.
Učili smo se, toda - ali smo se tudi kaj naučili? So lekcije usvojili naši starši, generacija babyboomerjev, ki zdaj trdno sedi na najvplivnejših mestih? Navzven se morda resda zdi, da smo kot družba v zadnjih nekaj desetletjih napredovali. Divjih odlagališč v Sloveniji ni več v takih oblikah, kot smo jih poznali, uporaba plastičnih vrečk je omejena, otroci v sokove vtikajo papirnate in okolju prijaznejše slamice, na vsakem koraku so zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov ...
Premore Evropska unija dovolj moči in politične volje, da uresniči vse okoljske zaveze? Malo za šalo, malo za res, če je največji okoljevarstveni uspeh v zadnjih letih omejitev uporabe plastičnih vrečk in plastičnih palčk za ušesa, se nam res slabo piše.
Istočasno pa leta 2023 pridelamo neprimerljivo veliko več odpadkov in naš življenjski slog je vsako leto bolj obremenjujoč za okolje. Življenjska doba električnih naprav se je skrajšala, ker je ceneje kupiti novo kot popravljati staro; oblek se ne splača zašiti ali predelati; naše domove je preplavilo švedsko pohištvo, saj je cenovno dostopno in ga je mogoče v nekaj letih zamenjati; kupujemo tajske papaje, pakirane v Indoneziji; letalska karta za drugi konec Evrope je občutno cenejša od mesečne vozovnice za vlak ...
Pred štirimi leti sprejeti Evropski zeleni dogovor, cilj katerega je, da bo Evropa do leta 2050 postala “prva podnebno nevtralna celina”, se zato zdi kot odločen korak v pravo smer. Dobro se slišijo obljube in zaveze o “ničelni neto emisiji toplogrednih plinov”, pa to, da bo “gospodarska rast ločena od rabe virov”, in celo, da “noben človek in noben kraj ne bo prezrt”. Pa so poti, ki jih ubirajo odločevalci, res dovolj drzne? Premore Evropska unija dovolj moči in politične volje, da jih uresniči? Malo za šalo, malo za res, če je največji okoljevarstveni uspeh v zadnjih letih omejitev uporabe plastičnih vrečk in plastičnih palčk za ušesa, se nam res slabo piše.
Težko je ostati optimističen tudi ob svetovnem dnevu okoljskega dolga, ki ga je svet “praznoval” v sredo. Dan označuje datum, ko letno povpraševanje in poraba naravnih virov presežeta vse, kar lahko Zemlja proizvede ali obnovi v celem letu. V Sloveniji “na kredit” narave živimo že od 18. aprila.
Nobenega dvoma ni več, da je naš način življenja nevzdržen. Zato so potrebni odločni ukrepi. Ti pa niso ravno enostavni in prijetni, saj zaradi gospodarske, socialne in politične prepletenosti vsaka prepoved in omejitev, ki mogoče pomeni dober korak za ohranitev naravnih virov v prihodnosti, trči ob interese velikega in vplivnega števila ljudi na drugi strani. Omejitev letalskih potovanj bi pomenila katastrofo za turizem na drugem koncu sveta; če bi omejili uvoz hrane iz oddaljenih držav, bi se cena živil povišala in tako naprej. Če k temu prištejemo še - kar je mogoče največja ovira za uresničitev zavez - ustroj neoliberalnega sveta, kjer je rast imperativ, stagnacija pa nazadovanje, se zdi zagata nerešljiva, prihodnost pa zelo črnogleda.
Podnaslov znamenite knjige Černobilska molitev Svetlane Aleksijevič je “kronika prihodnosti.” Ne zato, ker bi Nobelova nagrajenka napovedala, da bodo jedrske katastrofe stalnica naših življenj, ampak ker je černobilska tragedija pokazala, kako blizu smo si, čeprav se nam prevečkrat zdi, da se nas stvari, ki se dogajajo na drugem koncu sveta, ne tičejo.
Podnebne spremembe se tičejo vseh nas, ki živimo na tem planetu. Zato bi se morali zavedati, da je pravzaprav edina možnost, da se nanje pripravimo in škodo vsaj omejimo, če je že ne moremo preprečiti - sploh ali pa morda ravno zato, ker bomo ekstremne vremenske pojave vsako leto bolj na lastni koži občutili tudi mi in ne “le” naši otroci in generacija, ki prihaja za nami. Če nam ne bo uspelo, pa nas bo v to prisilila narava sama.