Hijene in nutrije na muhi sovražnega govora

Imamo težavo, tega ni mogoče zanikati. Objestnost, vulgarnost, nesramnost, sovraštvo do vseh in vsega, kar odstopa od predstav, kaj je edino pravilno in zveličavno, laži, teorije zarote in še kaj se širi med nami. Začeti je treba pri politiki, kjer pa se, ko pridemo do lepega obnašanja in bontona, tudi vse takoj konča. Ta teden smo pristali med hijenami in nutrijami.

Prevladuje prepričanje, da so za vse krivi splet in mediji in da se različne oblike nesramnosti, napadalnosti, žalitev, laži, podtikanja in sovraštva od tam širijo v resnično življenje. A že dolgo ne obstajata (več) dva svetova, virtualni, po katerem se sprehajajo naporni liki iz filmov, in resnični, kjer smo ljudje iz mesa in krvi.

Družbena omrežja so neločljivi del naših resničnih življenj; všečki gradijo našo samopodobo, algoritmi nam vsiljujejo mnenja ljudi, ki razmišljajo podobno kot mi, in nam dajejo občutek, da imamo vedno prav. Z eno zlonamerno objavo neprimerne fotografije ali trditve na spletu lahko nekomu uničimo ugled, mu povzročimo trpljenje ali ga pahnemo celo v samomor. Otroci lahko v enem popoldnevu v svoji sobi za računalnikom izločijo in osamijo sošolca, ga osramotijo, ponižajo, izsiljujejo, svoje stališče razširijo po vsej šoli in napadenemu povzročijo nepredstavljivo trpljenje. Nekoč se je bilo treba za to truditi več časa, če so maltretiranje opazili učitelji, pa so na hodniku (upravičeno) uprizorili cel vzgojni šov.

Je bila prej kokoš ali jajce, bi se lahko vprašali. Je tehnologija povzročila, da se je sovražni govor razbohotil prek vseh meja, ali smo bili ljudje, s politiki na čelu, že ves čas podli, a tega nismo imeli možnosti izraziti?

Preplet virtualnega in dejanskega sveta je današnja resničnost. Družba se nanjo ni pravočasno pripravila, kar se pozna tudi v naši zakonodaji. Medijska, denimo, pred 15 in več leti ni predvidela, da bi morali mediji brisati žaljive in nesramne komentarje uporabnikov s svojih računov na socialnih omrežjih. Kako bi, ko pa je bil takrat facebook še v povojih, ostala omrežja pa sploh še obstajala niso. Šole ostajajo pristojne za obvladovanje vrstniškega nasilja na površinah, kjer poteka vzgojno-izobraževalni proces, ne pa za obvladovanje nasilja, ki se med njihovimi učenci širi prek pametnih telefonov.

Priporočila, ki jih je pripravil strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, pozivajo k reševanju teh in podobnih težav resničnosti, ki jo živimo zadnjih recimo deset let. Do zdaj se ji politiki še niso resneje posvetili, ker tudi mnogi med njimi tehnologijo s pridom izkoriščajo za širjenje nesramnosti, nespodobnosti, vulgarnosti in podpihovanje sovraštva do določenih družbenih skupin.

Je bila prej kokoš ali jajce, bi se lahko vprašali. Je tehnologija povzročila, da se je sovražni govor razbohotil prek vseh meja, ali smo bili ljudje, s politiki na čelu, že ves čas podli, a tega niso imeli možnosti izraziti?

Kakorkoli, treba je ukrepati, a previdno, saj imajo lahko posegi na področje omejevanja svobode govora slabe posledice za demokracijo. Tudi brez sklicevanja na verbalni delikt iz časa rajnke Jugoslavije veliko vprašanj odpira predlog, da bi bila tudi “povzročitev vznemirjenja oziroma zgražanja v javnosti” lahko pogoj za kaznivost dejanja spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Vseh ne vznemirjajo enake stvari, tudi zgražanje je zelo subjektivna kategorija. Pravzaprav vsaka politična debata in vsaka kritika lahko koga vznemiri. Če bi lahko vse postalo kaznivo dejanje, svobode govora ne bi bilo več.

Janez Janša je člane sveta za sovražni govor (posredno sicer) primerjal s hijenami, kar je nesramno in verjetno povzroča zgražanje v delu javnosti. Tudi očitki Tine Gaber, partnerice predsednika vlade, da bo šlo pri izlovu nutrij za korupcijo, so deležni zgražanja ne le pri omenjenih v njenem videu, ampak v širši javnosti. Vznemirja to, da lahko partnerka premierja reče kar koli in da se premier mimo stroke in ministrstva kar strinja z njo. Kako sicer razumeti njegovo izjavo, da bo treba v primeru nutrij najti boljšo rešitev?

Sistemske, deloma tudi zakonodajne spremembe so potrebne pri omejevanju širjenja pojava, ki mu sodobno pravijo sovražni govor. Ostrejši predpisi lahko prinesejo nekaj reda, a spoštljivosti, kulturnega obnašanja in bontona ni mogoče uzakoniti. Za to se odloči vsak sam, nutrije in hijene pa ne obetajo, da bodo zastavonoše tega kulturnega preporoda politiki in z njimi povezane osebe.

---