(MINUTA, DVE ZA BOLJŠI JEZIK) “Zanima me, profesor, kako nastane fraza!”

To vprašanje je prišlo od bralke Jane iz Ljubljane. Ni lahko odgovoriti nanj, čeprav je vsakdo izmed nas, tudi jaz, že večkrat slišal ne le kakšno, ampak mnogo fraz in katero zagotovo tudi izgovoril. Toda zelo zapletene in na vse strani odprte so poti razvoja našega jezika, zato ni vselej jasno, kak presenetljiv in nov pomen lahko dobi beseda, kadar jo povežemo z različnimi drugimi besedami. A vseeno. Poskusiti velja. Morda pa le odkrijemo odgovor na to nič lahko vprašanje.

Pokličimo si na pomoč razlago, kje, kako, zakaj in morebiti tudi kdaj se je rodil zavih na moških hlačah. Francoski kralj je predolgo spal, zaspal. Ker se mu je zelo mudilo na pogovor z dvornimi izbranci, ki so ga že vsi pokorno čakali, posedeni v dvorani, si je samo na brž navlekel hlače in odhitel, skoraj stekel, na posvet. Ni pa opazil, da sta njegovi hlačnici samo za silo poravnani in sta grdo zavihani navzgor v nekakšen rob. Nič zato, je najbrž mislil, saj sem kralj! Toda drugi dan so se vsi možje, mladeniči in dečki sprehajali po dvornem parku z daleč vidnima zavihkoma na levi in desni hlačnici.

Človek je, kot vidimo, prijatelj hitrega posnemanja. Posnemanja vsega, kar je po njegovi sodbi novo, modno, novodobno, imenitno, višje, sploh večvredno. Vsaj tako si misli in se prepričuje. Posebno če novost izreče, uvede in uporabi influencer (vplivnež), novodobni kralj, denarni bogataš, politični veljak. Morda nam bo ta lahkomiselna človekova razvada pomagala poiskati pot k odgovoru na vprašanje iz naslova te Minute.

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si

Od bralke Jane iz Ljubljane - o sebi pravi, da je prijateljica “lepega, povédnega, povezovalnega in ne sovražnega jezika” -, sem prejel klic na pomoč, ker da so jo “napadle urtikarije” ko je “morala poslušati novodobne fraze in izraze iz ust politikov in politikantov” v oddaji Tarča na TV Slovenija.

“Spoštovani profesor Hočevar,” je z nemalo jeze zapisala, “oglašam se vam, ker sem se počutila in se še počutim, kot bi me kdo z macolo po glavi, ko je ministrica ves čas ponavljala, da bodo v vladi vsak izziv, ki ga bodo začutili, v svojem programu tudi naslovili. Takoj zastrižem z ušesi, ko zaslišim to besedo, saj jo ob vsaki priliki ponavljajo politiki, ki se jim po glavi kotalijo predvsem strankini in njihovi osebni interesi. A ne pišem vam zaradi tega zbadanja v ušesih, ampak bolj iz druge radovednosti. Prijateljica Urška mi je rekla, naj preberem vašo trditev, da če neporočeno žensko pokličemo Martinčičeva, to ne pomeni, da je podložnica ali lastnina svojega moža Martinčiča. Kako naj bi bila, saj je samska in ni poročena z nobenim Martinčičem. Samo piše se tako. Tak je njen priimek. Pri njih doma so vsi Miklavževi in niti ne Martinčičevi, čeprav se pišejo Martinčič. Soglašam z vami, da je, vsaj zame, res tako, kot trdite, saj ta Martinčičeva (Jana) sem namreč jaz. Nič slabo, žalostno ali užaljeno se ne počutim, če mi kdo reče Martinčičeva. Huda ali vsaj nejevoljna sem, če mi kdo reče Martinčička. Iz vaših člankov vidim, da pri razlagi dobrih strani naše materinščine ne izhajate samo iz njene današnje javne rabe, ampak upoštevate tudi njeno preteklost, njeno zasidranost v zgodovini. Zato si pravim, da boste zagotovo prepričljivo pojasnili tudi vprašanja, ki vam jih bom zastavila jaz. Prav zato sem se odločila, da vam pišem. Sem kot radovedni kužek Taček pisateljice Eveline Umek. Samo sprašujem vse ljudi okoli sebe, od katerih pričakujem, da mi bodo znali kaj povedati. Zdaj sprašujem tudi vas.

“Če ima kralj na hlačah rob, ga moramo imeti vsi, se hvalijo. Tu je gnezdo, kjer se kotijo fraze.”

Zanima me, profesor, kako nastane fraza, šepasta beseda in besedna zveza, ki jo kljub njeni ohlapnosti radi vsi ponavljajo. Kako in zakaj pride do take nenavadne rabe posameznih besed, ki imajo same zase sicer čisto običajen, vsem poznan in sprejemljiv, vsakomur dojemljiv pomen. V novi rabi in novih zvezah pa meni in še marsikomu, ki ga to vprašam, vzbujajo začudenje in dvom. In se sprašujem, ali so take besede sploh pravilno uporabljene. Tak je na primer glagol nasloviti, o katerem ste tudi vi v Minuti zapisali, da je narobe uporabljen, če rečemo, da bomo vprašanje naslovili, namesto da bi ga omenili, obravnavali, nekam uvrstili, dali na program, na dnevni red itd. Radovedna sem, kako nastanejo taki bledi besedni klišeji, da se lahko tako hitro in trdno primejo v javni rabi. Predvsem pa to, zakaj jih kar naenkrat tako radi skoraj začnemo vsi ponavljati. Pa še to, zakaj me vselej zbode v ušesih, ko jih slišim.

Najbrž pričakujete, da vam naštejem nekatere. Prav, ubogam. Kaj porečete na primer o takihle besednih zvezah:

Pešec je umrl v prometni nesreči.

Volk kolje drobníco (s poudarkom na i-ju).

Naš košarkar hitro zadane koš.

Deležniki investicije soglašajo.

Izzive bomo naslovili.

Kaj ni prav v Ministrstvu za zdravje?

Gotovo boste rekli, da niso čudna moja vprašanja, ampak da sem čudna jaz, ki vam jih zastavljam. Redkokdaj sem vas do zdaj pod kakim izmišljenim imenom kaj sitnega vprašala, pa ste mi vselej pridno odgovorili. Poklon vam do tal, da ste to storili. Upam, da bo tako tudi tokrat. Da boste v zvezi z mojimi vprašanji kaj novega o jeziku povedali. A ne samo meni, ampak še vsem drugim vašim bralcem, ki jih, to vem, ni malo. Povejte, da je naš jezik spreten in uravnotežen kot mačka na ozki brvi, po kateri gre do posode s svojo hrano. Čakam vaš odgovor in vas prijateljsko pozdravljam!”

Všečna so, predraga Jana, vsi primeri fraz, ki jih navajate, a ne zato, ker so povedani v pravilni materinščini, ampak ker so dober zgled za slab, frazerski in klišejski jezik. Oglejva si frazerstvo v njih po vrsti:

V stavku “Pešec je umrl v prometni nesreči” je beseda “umrl” izbrana napačno. Umremo po naravni poti, povečini v postelji in od bolezni; v nesreči se ubijemo, smrtno ponesrečimo, izgubimo življenje in podobno.

Volkovi ne koljejo drobníce, ki je češnja ali hruška z drobcenimi sadeži, temveč dróbnico, kot rečemo tropom koz, ovac (po starem) ali ovc (po novem).

Košarkar ne zadane koša, temveč ga zadene, če ima vsaj nekaj sreče.

V stavku “Deležniki investicije soglašajo” pomen samostalnika deležnik ni jasen, ker ga govorniki izgovarjajo na dva načina: deléžnik (s poudarkom na drugem e-ju), kot da gre za udeleženca v kakem načrtu, s tujko partnerja; in déležnik (s poudarkom na prvem e-ju), kot da gre za koga, ki ima v obravnavani zadevi svoj delež.

V stavku “Izzive bomo naslovili” beseda izziv ni jasna. Njen izvirni pomen izhaja iz glagola izzvati, po tuje: provocirati, provokator. Vsi ti izrazi pomenijo nekaj slabega, a beseda izziv v stavku naj bi označevala nekaj dobrega: pomembno nalogo, pereče vprašanje, nujen gospodarski ukrep itd.

Vprašanje “Kaj ni prav v Ministrstvu za zdravje?” je namenjeno politikom. Če gre za jezikovno pravilnost, bi se moralo glasiti: “Kaj ni prav v imenu Ministrstvo za zdravje?” Prav ni uporabljen samostalnik zdravje. Edina ustrezna beseda je seveda zdravstvo, ker ministrstvo skrbi za organizacije, ki skrbe za zdravje prebivalstva. To so bolnišnice, zdravstveni domovi in druge zdravstvene ustanove.

Navedena in podobna druga taka ne prav dobra poimenovanja so večinoma nastala in se uveljavila zato, ker jih je prvi uporabil kak pomembnejši veljak: premier, vpliven direktor, oblasten urednik, uglednejši novinar, še posebno pa kak oblastnik, ki misli, da je kralj. In za njimi jih kot fraze po navadi brž povzamejo in ponavljajo vsi kraljevi podložniki. Če ima kralj na hlačah rob, ga moramo imeti vsi, se hvalijo. Tu je gnezdo, kjer se kotijo fraze.

---