Nagrada čudežnim in fantazijskim niansam prinčevega potovanja

Ko je pred dvema desetletjema Jaka Varmuž prestopil prag Gledališča Koper, da bi kot študent pomagal pri izdelavi gledališke scenografije, ni razmišljal, da bi tu lahko tudi ostal. Toda oder, ki ga je spoznaval postopoma - bil je rekviziter, tonski tehnik, celo statist - ga je prevzel do te mere, da se je poleg fotografiji, njegovi prvi ljubezni, posvetil tudi oblikovanju svetlobe in do danes bodisi kot oblikovalec svetlobe bodisi kot avtor videoprojekcij podpisal več kot sto dramskih in lutkovnih uprizoritev v večini slovenskih gledališč, tudi v tržaškem in novogoriškem.

Jaka Varmuž, ustvarjalec, čigar svet je svetloba, s katero izrisuje prizore na fotografijah in osvetljuje odrske zgodbe, je pomembnejša znanja o oblikovanju svetlobe dobil na izobraževanjih v Londonu, kjer je obiskoval predavanja o svetlobi in osvetljevanju pri filmu, v Amsterdamu, kjer je obiskoval predavanja o projekciji – kako uporabljati reflektorje, kako ustvariti projekcijo, kaj vse lahko z njo naredimo - in v poletni šoli vizualnega, ki jo je vodil vizualni antropolog dr. Naško Križnar.

Za svetlobo je bil občutljiv že od nekdaj. Četudi se tega sprva ni zavedal, danes ve, da je svetloba pomemben element v njegovem doživljanju sveta. “Bolj kot fotografija me je k oblikovanju svetlobe v gledališču pripeljalo nekakšno prvinsko navdušenje nad svetlobo nasploh,” pove Varmuž. In pojasni: “Pri fotografiji je bilo to navdušenje še naključje, ko pa sem prestopil prag gledališča, je to preraslo v spoznanje. Po dveh desetletjih dela v gledališču me svetloba še vedno fascinira. Ne zgolj kot estetski element ali umetniški izraz, kot ljubiteljskega fizika vedno bolj tudi kot vprašanje, kaj se s svetlobo dogaja na področju kvantne fizike.”

Svetloba iz teme potegne vse skrivnosti

Kritiško prepoznavanje dobrega svetlobnega oblikovanja in posledično tudi nagrade govorijo o tem, da gledališče - dramsko, lutkovno, glasbeno ali plesno - ne more popolnoma izraziti svojega potenciala, ne more popolnoma predstaviti svoje misli in zgodbe brez natančne in občutljive svetlobne postavitve in njene dramaturgije. Na začetku vsake lučne postavitve je tema. Svetloba iz nje potegne vse skrivnosti in samo mojster, kot je Jaka Varmuž, ve, kako z njo subtilno vzpostaviti prostor, ki daje igralcu možnost, da v njej zaživi.

Jaka je hiter v razmišljanju in dojemanju različnih gledaliških govoric in poetik. Je režiserjev najboljši pomočnik. Večkrat hitreje in bolje vidi kot mi sami. Jaki zaupamo in verjamemo. Seveda to govori o nadarjenem človeku, hkrati pa si takšno znanje človek nabira več let, ki prinašajo priložnosti in zmožnosti, nabira si ga z zmagami in neuspehi. S prijetnimi in neprijetnimi sodelavci, v srečnih in težkih časih.

Jaka sodi med ljudi, ki so s svojim profesionalnim delom, z nenehnim izobraževanjem in izpopolnjevanjem, z refleksijo in radovednostjo oblikovali naše gledališče. Tehnično in umetniško. Ne štejem več predstav - otroških in vseh preostalih -, ki jim je Jaka izrisal svetlobno podobo, skozi katero vedno bolje ali bolj natančno beremo zgodbo. In prav zaradi te zgodbe bolje razumemo sebe in svet. In tudi Malega princa.

Katja Pegan, režiserka in direktorica Gledališča Koper

Svetloba je eden tistih odrskih elementov, ki deluje na gledalčevo domišljijo, ne da bi odvrnil njegovo pozornost, zato je Varmuž zadovoljen, če kot oblikovalec svetlobe v gledalcu sproži vzgib, da se poistoveti s prostorom ali psihičnim stanjem igralcev na odru. “Četudi je za mnoge 'nevidna', ima 'moč', ki bi jo gledalec spoznal v trenutku, ko bi med predstavo v dvorani zmanjkalo elektrike,” pojasnjuje Varmuž in v smehu doda: “Že stvarnik je vedel, da ima svetloba moč - ustvaril jo je prvi dan, človeka šele šesti.”

V koprskem gledališču je v dveh desetletjih oblikoval svetlobo za več kot 60 uprizoritev, med njimi za številne nagrajene, za Bordonove Zadnje lune v režiji Dušana Mlakarja pa je leta 2018 na 13. mednarodnem gledališkem festivalu Joakim Inter Fest v Kragujevcu skupaj s scenografom in kostumografom prejel nagrado za vizualno podobo predstave.

Svetiti s srcem in strastjo

Spoštovani gospod Varmuž! Oziroma, po domače, dragi Jaka!

Poznava se že dolgo in skupaj sva prehodila vsaj del poti, ki se ji reče gledališče. Brez tvoje luči naše predstave ne bi bile takšne, kot so bile, in kot upam, še bodo. Brez tvoje luči bi predstave samevale v temi. Ti znaš prinesti luč, ki pokaže pot soustvarjalcem in odstira čarobnost predstav gledalcem. Znaš preceniti, kam in zakaj svetiti, in vedno delaš s srcem in strastjo. To so vrline, ki so v današnjem svetu vredne spoštovanja in občudovanja. Nagrada, ki jo prejemaš, je samo majhen, toda izredno pomemben del priznanja za tvojo ustvarjalnost. Pravijo, da nagrade niso pomembne ..., dokler jih dobivajo drugi. Uživaj v svoji in ne pozabi, da si ti sam za nas največja nagrada, ki jo lahko dobimo, ko se lotimo snovanja novih gledaliških predstav. Ostani zdrav in svetel! V Gledališču Koper smo ponosni nate. Iskrene čestitke!

Jaka Ivanc, režiser

“Svetloba ima dramaturgijo - lahko je narativna, lahko opravičuje in ilustrira gledalčevo repliko ali akcijo - predvsem pa je, četudi za mnoge 'neopazna', močan odrski element; dovolj močan, da bi lahko igral sam zase. Verjamem, da bi gledališko predstavo lahko naredil samo z lučjo, s svetlobo, brez igralca,” je prepričan Varmuž.

Kako močan odrski element je svetloba, je prepoznala tudi letošnja žirija za nagrado tantaruj, ki jo je za (ne)vidne dosežke podelila Jaki Varmužu za oblikovanje svetlobe v uprizoritvi Mali princ avtorja Antoina de Saint-Exupéryja v dramatizaciji Helene Šukljan in Ivana Lobode, tudi režiserja uprizoritve.

Mojster emotivnih odtisov trenutkov

Jaka Varmuž kot oblikovalec svetlobe in fotograf gledaliških predstav s svojimi stvaritvami neizpodbitno bogati naš umetniški in kulturni prostor. Poleg izrednega občutka za kompozicijo, dramaturgijo, situacijo na odru, detajl, svetlobo in osvetljevanje zna Jaka s pravega zornega kota poudariti in ujeti ključne trenutke na odru. Pri svojem delu je izredno tenkočuten, ustvarjalen, natančen, iznajdljiv, kooperativen in inovativen. Njegovi fotografski utrinki gledaliških predstav so dragoceni zapisi, ki ne služijo samo kot spomini, ampak so emotivni odtisi trenutkov, ki bodo tako za vedno dostopni vsem, ki bodo želeli ne samo videti, temveč tudi začutiti naše delo.

Yulia Roschina, režiserka

Zapisali so: “Jaka Varmuž je v uprizoritvi Mali princ oblikoval večnivojski prostor mehkih svetlobnih prizorov. Ravno z oblikovanjem luči mu uspe ustvariti čudežne ter fantazijske nianse prinčevega potovanja. Njegovo delo stopa v posrečen kontrapunkt s projekcijami, pri čemer se uveljavlja izmenično nizanje prizorov med potovanjem (projekcija) in statičnostjo (luč). Izbira dosledne polteme upravlja onirično dimenzijo pripovedi, pri čemer se uveljavlja literarno razmerje med otroškim svetom in potovanjem k odraslosti. To pot osvetljuje Jaka Varmuž s poudarjanjem scenografije, ki se razvija v višini, in z učinkovitim spremljanjem dramaturške naracije. Njegovo delo preraste v ustvarjalni presežek v magičnem svetu otroškega spopadanja z mestoma kruto resničnostjo odraslih.”

---