INTERVJU: Južne Primorske gore listi NoAir danes na velikem odru Gore Rocka

Na dobrodelni Gori Rocka, ki že 19. leto vabi na Šentviško planoto, bo drevi na veliki oder prva stopila skupina NoAir, ki prihaja iz Primorja in se je lani proslavila s tretjim albumom, naslovljenim Square. Edinstveno, nepovratno zasvajajočo mešanico rocka in njegovih mlajših sorodnikov ustvarjajo Maks Bembič, Jaša Hedžet, Gregor Brajković in Jakob Sever, ki smo jih pisno zaslišali pred današnjim nastopom.

Začnimo s pogledom v preteklost. “Maks je rodil dojenčka, mi ga bomo vzgajali,” se je pošalil Jaša v našem prvem intervjuju. Maks je namreč skladbe za prvo ploščo, ki je izšla 2014, pripravljal sam pet let. Kako se ste si do zadnje, lanske plošče, v bendu razdelili starševske vloge?

Jaša: “Če pogledamo preko palca, lahko rečemo, da Maks še ni nehal z rojevanjem. Če je prej bil Maks sam z babico in doktorjem, smo zdaj tam vsi, ki nam lahko med rojevanjem stiska roke. (smeh) V praksi pa je to nekako tako, da Maks prinese več ali manj dorečeno idejo, po tem pa se je skupinsko lotimo. Tako smo pri aranžiranju prisotni vsi in skupaj definiramo njegov bodoči obstoj, besedil pa tudi ne prispeva več samo Maks. Jaz sem prispeval besedilo za Rather in za Half-Past Life vključno z glasbo, Jakob je serviral besedilo za Square. Pod ostalimi je pa podpisan Maks.”

V celotnem album Square je čutiti odziv na precej temne koronske čase in tlečo željo po vnovičnem začetku. Četudi boli, igrate za nas, če parafraziram … Zdaj se zdi vse pozabljeno. Pa je res? Od izida ste imeli več nastopov; bi rekli, da se pri občinstvu in vzdušju poznajo posledice časa, ki bi ga najraje pozabili?

Jaša: “V bistvu je povezava med temačnostjo plošče in koronskimi časi zgolj naključna. Temačnost je čutiti zato, ker nekako tematizira rutinsko ujetost človeka skoraj srednjih let, ki se hkrati skuša izkobacati iz rutinskosti, hkrati mu pa ta nudi nekakšno domače udobje. To je v samem bistvu rdeča nit plošče Square. Če sodim po odzivu, bi lahko rekel, da je dejansko vse pozabljeno. To drži. Nenazadnje so tovrstni dogodki tudi del razvedrila, ki nam omogoča umik od realnosti, zato gre tu težko za indikator psihološkega stanja po-koronske sedanjosti. Si pa drznem reči, da čeprav izgleda vse pozabljeno, stanje vsekakor ni okej. Posledice so in niso blage, kar se pozna predvsem pri mladih.”

Vaše zvesto koncertno občinstvo je na piedestal postavilo pesem Colours s prejšnjega albuma. Katero pesem bi vsak od vas izbral z zadnje plošče, če bi bil oboževalec NoAir?

Jaša: “Dive.”

Maks: “Half-Past Life.”

Jakob: “Forgotten.”

Gregor: “Forgotten.”

Maks, najbrž pričakujete to vprašanje: kako se izkazuje odločitev za pesmi v slovenščini? Jih lahko pričakujemo še več?

Maks: “Lahko. Trenutno imamo nekaj v delu, nekaj pa še čaka na besedilo. Težava je le ta, da je potrebno imeti za ustvarjanje malce več prostega časa. Vsaj pri nas. In tega še ni, bo pa kmalu. Za zdaj lahko rečem, da smo našli način izražanja tudi v slovenščini in je samo stvar časa, kdaj bo to obrodilo še več sadov.”

Ste skupina, ki do popolnosti spajate izjemno poslušljivost, melodičnost, s kompleksnostjo aranžmajev in umetniško zvočno estetiko, ki je vse prej kot na prvo žogo. Kako bi vaš zvok ubesedili, če bi želel nekoga privabiti na koncert?

Jaša: “Radiohead, Muse, Arctic Monkeys in Son Lux pridejo v bar in naročijo pivo. Prvi hočejo plačat z introvertnostjo, drugi z ekspresivnostjo, tretji z reverbom na vokalu, četrti z magičnostjo. Barman Hans Zimmer jih pogleda izpod čela in reče: Fantje, če spijete še tri runde, častim vse.”

Če si konec malce izposodim uvodne besede uvodne skladbez zadnje plošče “we've made so much progress, look, how far we've come”. Veliko smo napredovali, poglejte, kako daleč smo prišli … Iz klubskih prostorov se danes prvič podajate na veliki oder Gora Rocka. Kako bi opisali občutke ali pričakovanja pred takimi nastopi?

Jakob: “Lep je občutek, da se malo premakneš na veliki oder. Ne pričakujemo pa nič posebnega, saj damo vse od sebe tako na velikih kot klubskih odrih. Morda bo predstavljalo malce večji izziv to, da bomo člani, sicer vajeni intime klubskih odrov, kjer smo zelo povezani, tokrat najbrž bolj razdrobljeni. Ampak se mi zdi, da izvedba ne bo trpela. (smeh) Nas pa veseli, da prispevamo k dobrodelnosti prireditve, zato si tudi iz tega vidika želimo čim več poslušalcev. Se vidimo zvečer!”

---