Rade Šerbedžija: Ko mu omenijo Koper, pomisli na gnečo

Radeta Šerbedžije ni potrebno posebej predstavljati. Poznamo ga kot enega najbolj impozantnih jugoslovanskih igralcev sedemdesetih in osemdesetih let, videli smo ga pa lahko tudi v številnih hollywoodskih produkcijah. A te so v tokratnem primeru sekundarnega pomena. Šerbedžija, danes živeč v Istri, se ta petek vrača v Koper, kjer bo nastopil v intimnem ambientu vinske kleti Vinakoper in, kot pravi, obiskovalcem ponudil pester nabor svojih šansonov. Z njim so se pogovarjali kolegi z Radia Koper.

Doma ste v Barbarigi, poldrugo uro vožnje stran. Kako to, da ste izbrali Istro za vaš dom?

“V Istro sem prišel leta 2000, na poziv prijatelja Dejana Ačimovića, ki je takrat snemal film Jel jasno prijatelju. To je bil prvi film, ki sem ga po 20 letih posnel v svojem jeziku in v svoji državi. Tedaj sem bil 10 dni na snemanju v Istri, v majhnem kraju Barbariga, kjer v velikih in lepih hišah živi veliko Slovencev. Največ časa sem sicer preživel v restavraciji Betiga, kjer sem se družil z lastnikoma Silvijem in Stankom. Tam so me nekateri krajani Vodnjana prosili, če bi jim naredil gledališče. Na pamet mi ni padlo, ne v Vodnjanu, ne kjerkoli po svetu, ampak… Potem so me odpeljali na Mali Brijon, kjer sem zapazil tisto avstroogrsko trdnjavo… Bil sem začuden - videl sem namreč najlepši mogoči teater na svetu. In tedaj sva se s prijateljem Borisom Vujčičem odločila, da narediva teater Ulysses. Seveda so me prijatelji iz prej omenjene Betige prepričali, da kupim del zemljišča… In sem našel, v stari Barbarigi, eno staro ruševino, kjer so ljudje že prej stanovali, tako da sem si tam lahko zgradil svoj dom.”

Kakšni ljudje so Istrani?

“Istrani so fantastični ljudje. Mislim, da so vsi ljudje na svetu dobri, le pot do njih je potrebno najti. Istrani so posebni tudi zaradi tega, ker je na tem prostoru bilo mnogo vojska, kultur, če hočete… Rimljani, Avstrijci, Slovenci, Hrvati, Madžari, Čehi… V genetiki Istre in Istranov je zapisana multietničnost - ta drugačnost jezika, mentalitet in navad. To je bogastvo, ki mi je zelo všeč in me spominja praktično na cel svet.”

Rade Šerbedžija

igralec

“Mislim, da so vsi ljudje na svetu dobri, le pot do njih je potrebno najti.”

Prihodnji konec tedna prihajate v Koper. Na kaj pomislite, ko vam omenim Koper?

“Ne bodite jezni - na gnečo. Kadarkoli grem proti tem delu Istre, razmišljam koliko časa bo trajalo, da bom lahko prečkal Dragonjo. Potem pa je žena Lenka (op.p. Udovički) na spletu našla prehod Sočerga in od tedaj sva v Kopru v dobri uri. V Kopru nisem bil velikokrat, v tem delu Istre sem bil večkrat v Piranu, v Portorožu, tudi v Izoli… Spominjam se, da sem ravno tam pred leti, to je bilo še v začetku devetdesetih, koncertiral s prijateljem Juretom Ivanušičem… In od nekod se pojavi Vlado Kreslin, ki je bil od tedaj še velikokrat na mojih koncertih. Skratka, na odru se mi pridruži Kreslin in pravi: 'Jebo te Šerba, kje si zbral te Metuzaleme…' V publiki pa je bila moja generacija, bolj ali manj štiridesetletniki, tudi nekoliko starejši, njegova publika v tem času pa je bila veliko mlajša…”

Raje ima rdeča vina

V petek se boste občinstvu predstavili na dvorišču največje vinske kleti v slovenski Istri, Vinakoper. Vem, da ste gastronomski navdušenec in da radi kaj skuhate za prijatelje. Katera vina so vam bližje, rdeča, bela?

“Rad imam vsa dobra vina, v zadnjem obdobju so mi sicer bližje rdeča. Obstaja vino, ki mi je trenutno zelo pri srcu. Zelo težko pridem do njega, še najlažje v eni od zagrebških ekskluzivnih restavracij, Noel, in sicer iz vinske kleti Kocjančič. Fantastično je. Naj omenim še moje vino, če lahko. Zakaj moje? Zato ker imam v vinoteki mojega prijatelja Nikole Damjanića tudi sam svoj delež. Gre za vinsko znamko Burnum, ki nastaja v vinogradih nad mestom Knin, v vasi Vrbnik, kjer se je prej omenjeni Nikola tudi rodil. Pri postavitvi vinograda so nam v mnogočem pomagali vinarji iz Goriških brd. Vina Burnum sicer točijo tudi v ljubljanskem Asu.”

Rade Šerbedžija

igralec

“V genetiki Istre in Istranov je zapisana multietničnost - ta drugačnost jezika, mentalitet in navad.”

Ko sva že pri strasteh… Vaša strast je, kot vem, od nekdaj, ribištvo. V čem je “catch”, v čem je “finta”? Zakaj vas ribištvo tako navdušuje, vas pomirja?

“Zato, ker si v poziciji miru. Pobegneš od sveta, od vsega, kdaj grem sam, kdaj s prijateljem Adijem iz Pule, na barki sva sama, navadno se ne pogovarjava, loviva ribe, odlična ribiča sva, na nek način polprofesionalca… Ko sem na morju, si odpočijem, božanski je ta občutek…”

Tako nekako mi je pred časom odgovoril Oliver.

“Ja, a on je bil še bolj nor kot jaz. On je, ko je le mogel, bil na morju. Sem imel pa jaz še eno od strasti. Ta je bila še večja. Jaz sem bil nogometaš. Polprofesionalno sem igral skoraj do 40 tega.”

Mimogrede, ste bili Zvezdaš, Hajdukovac, Dinamovac, ste morda navijali za Partizan… ?

“Kot mladenič sem navijal za Partizan. Nehal pa sem navijati za kogarkoli, ko se je začela ta naša vojna, ko so začeli ljudje obračunavati med sabo, ne le na tribunah, temveč tudi na igrišču.”

Med žalostnimi, veselimi, političnimi in opozorilnimi

Kaj lahko pričakujemo v Kopru? Kako boste sestavili program? Kam nas nameravate zapeljati?

“Malo žalostnih, malo veselih, malo političnih, malo ostrih, tudi opozorilnih… In seveda tudi tiste, ki govorijo o upanju.”

Se opazi, med nastopom, kadar se čustveno izpraznite? Ali občinstvo to zazna? Ker ste tako izkušeni, lahko izpeljete tudi brez tega?

“S tem vprašanjem ste me spomnili na nekaj bistvenega. Ali veste, zakaj se pravzaprav ukvarjam s petjem? Zakaj sem začel koncertirati v drugi polovici devetdesetih? Zato, ker sem izgubil teater. Od devetdesetega leta prejšnjega stoletja nisem igral v predstavi, kjer bi govoril svoj jezik. Razen v eni, in sicer v predstavi, ki jo je režirala moja žena. Šlo je za protivojno predstavo – Majka hrabrost (Mama heroj), v kateri sem tedaj, v Beogradu, igral Bertolda Brechta. Skratka, ker sem zgubil svoj teater, sem začel koncertirati. Zato, da ohranim stik s svojo publiko. Na svidenje v petek, v Kopru.”

---