Je mar žaljivo, če o borki Vidi Tomšič zapišemo in govorimo, da je Tomšičeva?

Spoštovane bralke in bralci, tokrat sem vam v naslovu izpostavil znano ime, ki spada v našo zgodovino. V zgodovino, ki je spoštovana ali pa ne spoštovana. Spoštujejo jo po pravilu tisti, ki jo bolj v potankostih poznajo, ne spoštujejo pa mnogi in premnogi, ki se jim iz nje ne da učiti in morda celo kaj naučiti.

Vprašajte kakega zdravnika, magari takega, ki je s težavo lezel skozi stroge izpite, če njegova stroka upošteva svojo zgodovino. Rekel bo, da nikakršne, tako moderne kakor tudi starodavne medicine ni brez njene zgodovine. V vsakem času so na starem znanju rasli novi, boljši, danes najmodernejši načini zdravljenja ljudi. Celo prisega, imenovana po Hipokratu (ok. 460 do ok. 380 pr. n. št.), ki se ji zaveže vsak medicinec, preden sme začeti zdraviti bolnike, je nastala daleč v starogrški zgodovini, pred skoraj dvema tisočletjema in pol, a velja in je zvesto spoštovana še današnje dni.

A če bi enako vprašanje o preteklosti namenili zgodovinarju, bi nam odgovoril, da brez spoštovanja zgodovine, njenih dejstev in spoznanj, ne bi bilo ne njega ne njegove zgodovinske vede. Samo če bi vprašali malo več o tem politike, bi dobili pestrejše odgovore: danes take, jutri že drugačne. Češ da politik gleda le naprej, v prihodnost in jo načrtuje ter obrača v pravo smer. Preteklost pa med njimi marsikoga zelo malo ali nič ne briga. Da to ni izmišljotina, ampak pogosto, ne le včasih, tudi res, nam pokaže tale skoraj sto let stara pravopisna zgodba. Po letu 1945 se je uveljavilo pravopisno določilo, da priimke žensk v javni rabi govorimo in zapisujemo tako: Vida Tomšič ali Tomšičeva, ne pa Vida Tomšičeva in Tomšič. Toda neko naše ministrstvo je pozabilo na to splošno veljavno zgodovinsko pravopisno “določilo” in izdalo Smernice za nekoliko drugačno poimenovanje žensk.

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si

Novinarka Primorskih novic Petra Vidrih, skrbnica Minute, mi je v povezavi s tem zapisala tole: “Dragi Jože, se že sama sebi čudim, da se vam šele sedaj oglašam s svojim morda nenavadnim, vendar zelo aktualnim jezikovnim vprašanjem, ki že nekaj let ne da miru ne le meni, ampak tudi marsikomu drugemu. Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec je na svojem facebook profilu objavil kritično razmišljanje o poimenovanju žensk. Pošiljam vam njegov članek v nekoliko skrajšani obliki. Takole piše: 'Slovenisti, prevajalci, ertevejevci, ljudstvo! Urednik me je okaral, da ne smem uporabljati poimenovanja 'Pirc Musarjeva'. Da je v nasprotju s Smernicami neke varuhinje. Ne vem, katere, ker živim v Rimu, varuhinje se pa doma množijo mimo moje vednosti, a jezik naše domačije gre pa svojo pot. Očitno. Skratka: ženskih priimkov v pridevniški obliki (npr. Musarjeva) ne razumem kot izraz pripadnosti očetu ali možu. Razumem jo pač kot pristno slovanski jezikovni prijem, ki ga govorci slovenščine nosimo v sebi. In v mojem jezikovnem svetu ustvarja tudi nekaj, kar se mi zdi še najbolj podobno milini. Urednik mi pravi, da predsednici države moramo reči Pirc Musar, nikakor pa Pirc Musarjeva. Seveda gre tu za ime, ki je brez oznak ' predsednica države' ali vsaj 'Nataša'. Se samo meni zdi, da gre tu za posiljevanje našega jezika?

Do spora je torej prišlo na podlagi Smernic za spolno občutljivo rabo jezika, ki jih je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izdalo leta 2018. Tam med drugim piše, naj priimke žensk in moških navajamo v enaki (moški) slovnični obliki. Iz tega sledi zahteva, da naj bi (Matjaža) Kovača in Majdo Prešeren imenovali samo tako: Kovač in Prešeren. Prav. Pri imenovalniku smo. Moj notranji izrazni poriv mi pravi, da želi jasno opredelitev, kdo je moški in kdo je ženska. Zato ju nekako nagonsko zapišem: Kovač in Prešernova. Pri čemer besede 'Prešernova' ne razumem kot odgovor na vprašanje 'čigava Majda', temveč kot odgovor na vprašanje 'katera Majda' - tako kot je beseda Kovač odgovor na vprašanje 'kateri Matjaž'. Toda razumem, da nimamo vsi tega notranjega poriva po jasni opredelitvi spola osebe, zato inačici, ki jo priporočajo Smernice, ne nasprotujem; želim si samo, da oblike, ki jo preferiram sam, ne bi bile definirane kot do ženske diskriminatorne.

Kot rečeno, pa je bil to šele imenovalnik. Zgoraj navedene Smernice o ostalih sklonih ne povedo nič in jih torej iz mojega zornega kota nedopustno diskriminirajo. Zakaj ne napišejo tudi, da 'brez Kovača in Prešeren' ni rodilnika? Da ne smemo delati krivice 'Kovaču in Prešeren' v dajalniku? Da moramo imeti 'Kovača in Prešeren' vedno tudi v tožilniških mislih? Da 'pri Kovaču in pri Prešeren' mestnik ne sme zatajiti? Ter da 's Kovačem in s Prešeren' tudi v orodniku nekaj ne zveni čisto prav? Zato se ne bojmo Kovača in Prešernove. Pustimo živeti tako Kovaču kot Prešernovi. Kovača in Prešernovo bomo enakovredno obravnavali z dejanji, tudi če bomo pri Prešernovi dopustili pridevniško obliko priimka, ki je pri Kovaču nekako ne potrebujemo. Ljubeznivo pozdravljam prav vse, s Kovačem in s Prešernovo. Pardon, s prešernostjo!'

“Spoštovani naš Jože, Janko Petrovec je svoje razmišljanje in obenem vprašanje namenil slovenistom, prevajalcem, novinarjem. Vi ste ne le slovenist, ste slavist in prevajalec. Povejte nam novinarjem Primorskih novic in bralcem vaše Minute, kaj vi sodite o jezikovnih Smernicah ministrstva. Hvaležni vam bodo in bomo vsi.”

Draga Petra, sem v zadregi, ker gre v ministrovih Smernicah za politično odrejanje, a politik hoče imeti zmerom prav, tudi ko vsi čutimo, da niti zdaleč nima prav. Prva zmota njegovih Smernic je v tem, da ne ločijo uradne rabe od javne publicistične rabe imena in priimka. V uradni rabi (rojstni list, osebna izkaznica, vozniško dovoljenje, zapis na nagrobnem spomeniku itd.) imena in priimka ni dovoljeno spreminjati. Toda v javni publicistični rabi (v časopisnih člankih, javnih govorih in pogovorih, razpravah itd.) ta zahteva ne velja in je dovoljeno navajati imena in priimke kot v pogovornem jeziku. Torej ne samo predsednica Pirc Musar, ampak tudi Pirc Musarjeva ali celo samo Musarjeva.

Druga zmota Smernic je v mnenju, da je beseda Musarjeva pridevnik, ki kaže na lastnino. Ni pridevnik, ampak le samostalnik, izpeljan iz pridevnika, saj ne odgovarja na pridevniški vprašalnici kakšna in čigava, temveč na samostalniško vprašalnico kdo ali kaj. Tretja zmota Smernic je pa v nedokazani trditvi, da ženski priimek z obrazilom -ova in -eva pomeni, da je ženska lastnina moškega. In da je žaljiv za žensko, saj poudarja njeno neenakost z moškim. Seveda to ni res. Obrazila -ov, -ova, -ev, -eva vse od starih jezikovnih časov kažejo na izvor koga ali česa, od kod kdo ali kaj izhaja, iz česa je kak predmet narejen itd. Hrastov les izhaja iz drevesa hrast, a ni njegova last. Isto velja za ajdov (ne ajdin) kruh in lipov (ne lipin) čaj. Pa tudi za pogovorne priimke: Jegličeva, Justinova, Furlaničeva, Merklova, Joveva, Turnograjska, Koseska, Pliseckaja. Vsi izvirajo iz družin, rodov, gradov, domačij, kmetij z imeni v moškem spolu: Jeglič, Justin, Furlanič, Merkel, Jove, Turnograd, Koseski, Plisecki. Taka imena označujejo izvor, od kod kdo izhaja. Odgovarjajo na samostalniško vprašalnico kdo, ne na vprašanje za lastnino: čigava last je tako poimenovana ženska. Zato takšno ime ni žaljivo. To je razvidno tudi iz odgovorov žensk različnih starosti, ki jih je moja snaha Martina povprašala, ali so užaljene, če jih kdo pokliče: Firmova, Bertokova. Vse so se začudile vprašanju, odgovorile pa, da ne.

Ljuba Petra, še in še je dokazil, da minister pri zahtevi, ki jezi Petrovca, nima prav. Pohvalo pa zasluži, ker je Smernice izdal z željo, da bi podprl ženske v boju za popolno enakopravnost v družbi. A še tu se kaže stari rek, da je pot v pekel (jezikovno površnost) tlakovana z dobrimi nameni.

---