Nove zgodbe za stare palače
Predvsem Koper, ki je imel v času 500 let trajajoče beneške oblasti ključno strateško, gospodarsko in kulturno vlogo, se ponaša z obsežno arhitekturno dediščino, ki izrazito odraža njegovo nekdanjo pomembnost. Z obnavljanjem beneških palač in umeščanjem novih vsebin v te ambiente skrbimo za spoštovanje njihove zgodovinske vrednosti, ohranjanje arhitekturnih prvin in izvirne estetike. S tem obenem ustvarjamo tudi priložnost za izobraževanje, kulturno zavedanje in promocijo turizma. Žal se zdi, da v slovenski Istri še ne prepoznamo vseh razsežnosti tega potenciala.
Zgodovinske palače s svojo arhitekturo, notranjo opremo, freskami in drugimi umetniškimi deli predstavljajo svojevrsten dokument beneškega vpliva na mesto in regijo.
Pomembno je ohranjati zavedanje, da je ta arhitekturna dediščina tudi simbol ponosa in identitete, ki jo je treba ceniti in jo z vso skrbnostjo privzgojiti zanamcem. Palače povezujejo preteklost s sedanjostjo ter gradijo most med prejšnjimi in prihodnjimi generacijami. Skupna prizadevanja za ohranitev, obnovo in promocijo te arhitekturne dediščine so zato odločilnega pomena. Vzdrževanje in prenova teh stavb ter njihova uporaba v sodobnem kontekstu zagotavljajo nadgradnjo zgodovinske vrednosti.
Pomembno je ohranjati zavedanje, da je ta arhitekturna dediščina tudi simbol ponosa in identitete, ki jo je treba ceniti in jo z vso skrbnostjo privzgojiti zanamcem.
Kljub temu, da so te palače pomembni arhitekturni biseri, so mnoge od njih danes neizkoriščeni potencial, saj še kar ni nabora zamisli za njihovo oživitev, predvsem pa se vedno vse ustavi pri denarju. Resda so najbolj reprezentativne stavbe dobile novo priložnost, a ne gre pozabiti na tiste, ki že desetletja bedno samevajo brez gospodarja in čakajo, da jih čekani nemilostnega časa do konca razžrejo.
Obnovljene palače bi lahko postale privlačen cilj za obiskovalce, ki jih zanimajo kulturna dediščina in zgodovina. Z estetsko dovršeno obnovo in preoblikovanjem v muzeje, galerije ali kulturne centre bi lahko privabile domače in tuje obiskovalce. S tem bi spodbudili ustvarjalnost in raznolikost kulturnega in družabnega življenja, turistične poti, ki bi vključevale ogled palač, pa bi pripomogle k povečanju prepoznavnosti tukajšnjih mest.
To bi seveda imelo tudi pomemben gospodarski vpliv, saj bi palače s svojo turistično privlačnostjo privabile obiskovalce, ki bi porabili denar za namestitev, hrano, nakupovanje in druge storitve. Lokalno gospodarstvo bi se lahko nadejalo tudi novih delovnih mest. Ne gre zanemariti zamisli, da bi lahko nekatere palače preuredili, denimo, v prestižne dvorane za poslovne dogodke, kot so konference, seminarji in poslovna srečanja. To bi omogočilo povezovanje poslovnega sveta z bogato kulturno dediščino in hkrati spodbujalo gospodarski razvoj mest.
V tujini so znani tudi primeri, ko so palače preoblikovali v restavracije in kavarne, kjer obiskovalcem ponujajo edinstveno kulinarično izkušnjo v čudovitem okolju. To je lahko tudi odlična priložnost za promocijo lokalne kulinarike in tradicionalnih jedi. Če je takšna vsebina premišljena in umeščena z žlahtnim pristopom, zagotovo ne zmanjša zgodovinske vrednosti arhitekture.
Oblasti, lokalna skupnost in investitorji bi se morali zavedati teh potencialov. Strniti bi morali vrste in sodelovati pri oživljanju teh dragocenih kulturnih spomenikov. Ena od glavnih ovir za izkoriščanje potenciala beneških palač pa je pomanjkanje finančnih virov. Obnova in vzdrževanje teh zgodovinskih stavb ter njihova preobrazba v funkcionalne objekte zahtevajo obsežna vlaganja.
Mnoge občine in druge institucije se soočajo s finančnimi omejitvami, ki preprečujejo celovito obnovo. Ko k temu dodamo še izjemno stroge zahteve zavoda za varstvo kulturne dediščine in s tem povezane dodatne stroške, se naposled izkaže, da takšni projekti predstavljajo prevelik zalogaj. Izkazalo se je, da ima sosednja Italija bistveno več posluha za ohranitev beneške dediščine, kar je iz zgodovinskega vidika nekako razumljivo. Tudi zato ne čudi, da so nekatere najlepše palače v lasti Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti tudi s finančno pomočjo matične države doživele preporod.
Drugi pomemben izziv je umeščanje primerne vsebine. Mnoge palače so prazne ali imajo slabo izkoriščene prostore, kar omejuje njihovo privlačnost in obiskovalcem ne ponuja zadovoljivega doživetja. V nebo vpijoč je primer obnovljene palače Trevisini v Piranu. Sprva je gostila zasebno fakulteto, po njeni izselitvi nekaj zanimivih in odmevnih razstav, nazadnje pa si je bilo mogoče tam ogledati kače in kuščarje. Kar težko je verjeti, da za stavbo na elitni lokaciji ob piranskem mandraču ni mogoče najti primernejše vsebine.
Nedvomno je treba te neprecenljive kulturne in zgodovinske zaklade odpreti javnosti, saj se tudi z vključevanjem lokalne skupnosti ustvarja občutek pripadnosti in ponosa do dediščine. Nadejamo se, da bodo ta poziv razumeli vsi, ki so te bisere že dobili ali še bodo dobili v upravljanje. Ni dovolj, da palačo obnoviš. Njeno novo življenje se začne, ko z mestom, njenimi ljudmi in obiskovalci stke nove zgodbe.