Alessandro Comodin: “Lahko odidem, a se vedno vrnem!”

Alessandro Comodin je italijanski režiser, ki je filmsko režijo študiral v Bruslju, zdaj živi v Parizu, a svoje filme še naprej snema v regiji, kjer je odraščal, na podeželju in v gozdovih Furlanije – Julijske krajine. Na svoji ustvarjalni poti je posnel tri celovečerne filme, za katere še sam ne zna reči, ali so dokumentarni ali igrani.

Tudi njegov zadnji celovečerec, Gigi zakon (Gigi la legge, 2022), ki bo v Letnem kinu Arrigoni odprl filmski festival Kino Otok - Isola Cinema, se izmuzljivo suče med dokumentarnim in fikcijo, med realnim in fantazijo. Duhovit in pristno intimen portret človeka, tesno povezanega s svojim okoljem, spremlja Gigija (Pier Luigi Mecchia) karizmatičnega, predanega policaja v zaspanem podeželskem kraju v Furlaniji. Film je premiero doživel lansko leto na festivalu v Locarnu, kjer je prejel tudi posebno nagrado žirije.

Kdo je Gigi, naslovni junak vašega filma?

“Gigi je moj stric, mlajši brat moje mame. Zabavni stric je, odrasli, ki se je hecal z otroki in me vozil naokoli na svoji vespi. Postaral se je, a še vedno ima živahno otročjo plat. Rodil se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja med ekonomskim bumom, a na podeželju, ki je doživljalo umeten razcvet potrošniške družbe z uvedbo DDT-ja in, pozneje, heroina. Zame je Gigi ostal ena redkih podeželskih legend, katerih dejanja so še vedno predmet pogovorov v lokalih. Kakor vsak spodoben lik ima tudi Gigi vzdevek, Gigi zakon, ki je šaljiva referenca na številne potegavščine, ki so pripeljale tudi do tega, da so mu nazadnje vzeli policijsko značko. Zdaj opravlja zgolj obrobne administrativne naloge. Njegov vzdevek je postal naslov filma, da bi zaustavili govorice in kot nekakšna oblika maščevanja ter tudi kot posvetilo njegovi legendi in vsem likom mojega osebnega Olimpa, do katerih čutim neko velikansko nežnost.”

Z zadnjim filmom ste se vrnili na lokacijo, kjer ste že snemali svoje filme. Zdi se, da imajo vaši junaki poseben odnos s svetom, ki se ne sklada z družbenimi normami.

“Moj stric je legenda, ker je odpadnik v tem majhnem provincialnem svetu! Morda se res močno identificiram s svojimi junaki, predvsem z Gigijem, saj sva v sorodu in sva si tudi podobna. S pomočnikom režije Giulijem se pogosto šaliva, da če bi jaz ostal v vasi, bi končal prav kakor Gigi. Prostor v filmu je resnično omejen in mejo predstavljajo železniški tiri: jaz sem jih prestopil, Gigi pa ne. Marginalnost mojega strica je njegov način obrambe, s smehom in potegavščinami zavrača norme in prevprašuje ustaljeni red.”

Kakšen jezik govorijo liki v filmu?

“Scenarij sem napisal v italijanščini, a v resnici ljudje v Furlaniji, zlasti starejši na podeželju, govorijo furlansko narečje, italijanščino pa le, kadar jo morajo. Navdušen sem, da je večina filma v moji materinščini. Zelo živahen jezik je, ki združuje neskončno odtenkov italijanščine in celo beneškega narečja. Tudi narečje, ki ga govorijo v filmu, mestoma ni povsem enako, na primer Gigijevo in Annalisino. Izjemno bogat jezik je, težko ga je prevajati, če ne celo nemogoče.”

Se vam zdi Furlanija regija, ki jo je treba s filmom še raziskati?

“Vsekakor. V svojem drugem filmu sem se od nje umaknil, a tako lepo je delati tam. Poznam jo kot svoj žep; doživljam jo zelo čustveno, prav nič racionalnega ni pri tem. Lahko odidem, a se vedno vrnem. Fascinanten prostor je, četudi na prvi pogled popolnoma nezanimiv. Prav kakor v filmu je videti, kot da se tam nič ne dogaja, a pod površino vre. Prostor v sebi nosi nekaj, kar ga približa univerzalnemu in to se mi zdi odlično za snemanje filmov. V devetnajstih letih, ko sem tam živel, sem nabral ogromno emocij, toliko, da se zdi, kakor da nisem nikoli odšel. Morda dajejo moji filmi zato vtis, da se vrtijo v krogih, da so ujeti, da z junaki vedno najdemo zapor ali bolnico. S svojimi junaki raziskujem paralelno življenje drugega sebe, dvojnika, ki bi ostal v vasi.”

V filmu opazimo nekakšen fantastičen, magičen odnos z naravo, z gozdom.

“Lagal bi, če bi rekel, da je moja kariera skrbno načrtovana, glede na to, da moji prvi trije filmi oblikujejo nekakšno trilogijo o gozdu … Snemati v gozdu je preprosto fantastično: gozd je idealno snemalno prizorišče in ker se nanj nenavadno odzivam, si ne morem zamisliti boljšega kraja za snemanje zgodb z majhnim budžetom. Gigijev vrt je majhen, a zadosti velik, da postane svet zase. Zame predstavlja otroštvo, vse kar imam na sebi rad in kar sovražim, izvira od tam. Prvinski kraj je, iz katerega izvirajo vsi drugi gozdovi, tudi tisti v mojih prejšnjih filmih. Je hkrati prelep in nič posebnega; zelo resnična in hkrati povsem umetna narava je, ki ščiti in obenem ogroža. Je tudi prostor ukane, kjer se odvijejo močno osvetljeni sanjski prizori. Izjemno všeč mi je bil izziv, da moram posneti pustolovski film v majcenem vrtu. In čez pelje celo vlak! Lahko pa povem, da v mojem naslednjem filmu ne bo gozda in mlado dekle, ki je glavna protagonistka filma, bo odšla iz vasi. Se bo vrnila ali odšla za vedno?”

---