Je birokrat lahko tudi robot?

Prihodnje leto bo minilo 20 let od vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Pričakovanja so bila velika, tudi zelo srčna, prva leta po vstopu pa celo evforična, zlasti za številne domače poslovneže, a se je izkazalo, da je imel prenekateri med njimi v rokah preveliko žlico. Kriza konec prvega milenijskega desetletja je odpihnila veliko sanj in pokazala na staro resnico, da je treba, ko se zalomi, težave bolj enakih odpraviti s skupnimi močmi.

Slovenci smo tako rekoč vselej imeli vsaj dve prestolnici. Zelo dolgo, celo najdlje, je bila druga Dunaj, mesto ob Donavi, v katerem je bil marsikateri kamen postavljen z žulji ljudi z juga monarhije. Ta je veliko prispevala v zgodovino Slovencev, nenazadnje neke sorte evropsko miselnost. A je bilo slednjič družabništva od zgoraj konec. “Vaše veličanstvo, prepozno je,” so znamenite besede Antona Korošca na povabilo habsburškega cesarja Karla I. naj slovenske dežele iščejo priložnost za evropsko prihodnost v federalizirani monarhiji. Slovenija je konstituirala Jugoslavijo, ki je določala tukajšnje življenje domala tri četrtine prejšnjega stoletja. Namesto nerazvitega juga so slovenske dežele postale razviti sever. Razvoj je bil kar skokovit, ne le v jugoslovanskem kapitalizmu, še veliko bolj po drugi svetovni vojni v jugoslovanskem socializmu. Pomemben del infrastrukture, tako prometne kot industrijske, sloni na v tistih časih bodisi dokončanih bodisi zasnovanih projektih. Nekateri so bili pospešeni, zlasti industrijski, nekateri zadušeni, denimo nadaljevanje izgradnje prometnic. “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo,” je na predvečer osamosvojitve vzkliknil Jože Pučnik. Ustanove so ostale, predvsem pa ljudje, ki so tvorili hrbtenico birokratskega aparata, za katerega je bilo v svetlih osamosvojitvenih časih veliko upanja, da se bo razbremenil in “približal človeku”.

Beograda naenkrat ni bilo več, odgovornim v takratni javni upravi in podjetjih ni bilo več treba za vsako figo romati po žige in podpise samopašnih aparatčikov v mesto na sotočju Donave in Save. Na nekaterih področjih se odgovorni v Sloveniji na odprtem terenu brez opore niso dobro znašli. S številnimi najbolj iskrivimi iz minulih desetletij je bilo treba nekako prekiniti, ker se z “udbaši” ni spodobilo sodelovati. Niti s tistimi, ki so zagotovili pomembne ekonomske podlage za osamosvojitev, denimo z denarjem, ki so ga v obmejne igralnice “vračali” trgovci, ki so jeans, kavo in še kaj za superprofite prodajali celotnemu Balkanu. Kratek čas smo poslušali, da bomo “druga Švica”. Mišljen je bil tisti del, ko gre za suverenost in blaginjo, manj verjetno tista Švica, ki je komaj leta 1971 dala volilno pravico ženskam … No, še preden smo jo ujeli, smo Švico nehali loviti.

Morda je vendarle luč na koncu “boja proti birokraciji”: del nadzorstvene funkcije bi utegnili prevzeti algoritmi, gnani na podlagi umetne inteligence.

Slednjič se je v nas naselila evropskost. Najprej se je na nove članice iz vzhoda, na tako imenovano “novo Evropo”, kar sicer naj ne bi bilo politično korektno poimenovanje, začela pripravljati “jedrna Evropa”. V tukajšnje kraje so prišli evropski birokratski koncepti. Na veliko se je implementiralo, omejitve smo sprejeli, da tako pač je in mora biti, pa četudi se nam je zdelo čudno, da se v Evropi bojijo peščice slovenskih varušk in znanstvenikov ter našega tokaja. Prevajalo se je gore dokumentov in direktiv, v deželo pa je najprej zadržano, potem pa na polno prišla nova evropska panoga, lov na evropski denar iz javnih razpisov, kar je formiralo prav specifičen birokratski profil, strokovnjake za izpolnjevanje nesluteno zapletenih in obsežnih formularjev. Evropska javna sredstva so pustila veliko otipljivih sledi, cest, mostov, šol in še marsičesa, pomagala so nerazvitim, veliko denarja pa je tudi izpuhtelo. A če so “evropska sredstva” komu omogočila preživetje na poti v produktivno fazo, je tudi to smiselno.

Da življenje v Evropski uniji teče skladno s politično dogovorjenimi usmeritvami, skrbi 32.000 zaposlenih v Evropski komisiji, prek 8000 zaposlenih v Evropskem parlamentu in nešteto oficirjev za zvezo z EU v posameznih državah, agencijah, uradih … Seveda ne smemo zanikati pomena nadzorstvene funkcije, ki je vgrajena v sistem, da zagotavlja enakopravnost in zmanjšuje možnost korupcije, družbenega raka pravzaprav vseh sistemov. Obenem pa ne smemo potlačiti dvoma, ali so res upravičeni vsi birokratski koraki, ki prepogosto dušijo produktivne energije in potenciale. Morda je vendarle luč na koncu “boja proti birokraciji”: del nadzorstvene funkcije bi utegnili prevzeti algoritmi, gnani na podlagi umetne inteligence. Slednjič bomo prišli do vprašanja, kdo bo usmerjal in nadziral postopke, ki jih bodo sprožili pametni stroji. Najbolj smiseln odgovor je, da pač malce drugače zasnovani roboti. V nov civilizacijski razvojni krog vstopamo torej z vprašanjem, kakšne bodo njihove korupcijske skušnjave.

---