Abraham, ki bo še dolgo odmeval
Ni ravno običajno, da bi bili nastopajoči deležni stoječih ovacij, še preden bi dodobra prišli na oder. Prav to se je zgodilo Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič, ki je na dan upora skupaj z gosti v Cankarjevem domu slavil svojo 50-letnico.
Ko je za dirigentski pult stopila še prva violina zbora Pia Cah, je do zadnjega kotička razprodana Gallusova dvorana, ki so jo pred tem že dodobra ogreli ostali nastopajoči, “eksplodirala” in nemudoma je postalo jasno, da tako nastopajoče kot občinstvo čaka zares nepozabno doživetje v znamenju partizanske pesmi in pesmi upora. Petdeseti jubilej so priljubljeni Pinkoti, kot se je zbora prijelo ime, praznovali skupaj s svojimi glasbenimi tovariši: Ženskim pevskim zborom Kombinat, ki je prav 27. aprila, na dan upora, praznoval svoj 15. rojstni dan, Darkom Nikolovskim, Dragom Mislejem Mefom, Boštjanom Velkavrhom, Rudijem Bučarjem, Primožem Siterjem, Vladom Kreslinom in Iztokom Mlakarjem, ki je slavljencem zabičal: “Pinkoti ne se ustavit, ker smo brez vas zgubljeni!” Čeprav so pred dobrim letom ostali brez svojega sedeža na Padričah, se tržaški pevci ne dajo; že 50 let pogumno nadaljujejo pot, ki jo je začrtal ustanovitelj zbora Oskar Kljuder. Prav posebno noto so pesmim, ki so jih Pinkti podarjali svojim zvestim poslušalcem, dale na trenutke prav dih jemajoče podobe, ki so se izrisovale na velikem platnu v ozadju odra, za zborom. Iz peska jih je v živo ustvarjala umetnica Uliana Dorofeeva. Vstajenje Primorske je bilo tokrat še posebej veličastno. Primorska himna je donela iz več kot 1600 grl, z nastopajočimi je pela vsa dvorana, ki je slavljence po treh bisih komajda spustila z odra. 6. junija Pinkoti (z drugimi gosti, med katerimi bodo tudi Modena Citty Ramblers) nastopajo v gledališču Rossetti v Trstu.