In če besedo izgovorimo nekoliko preveč po svoje?

Vsak posameznik si jezik, ko ga govori, nenehno prilagaja sebi, svojemu pogledu na življenje in svet, politiko, moralo in na vse drugo, kar ga označuje kot človeka, ki je vključen v družbo. Modri Aristotel, grški filozof in polihistor, mnogoznalec, je temu bitju rekel zoon politikon, se pravi bitje mesta; pridevnik politikon namreč izvira iz grškega samostalnika polis, ki pomeni mesto (starogrška mestna državica).

Enako kot posameznik ravnajo tudi skupine ljudi, ki so povezani v delu, poklicu, življenju ali pa kako drugače: strokovnjaki istega poklica, pripadniki različnih družbenih razredov, navdušenci, ki jih zanimajo samo določeni pojavi v družbenem dogajanju, člani najrazličnejših ljubiteljskih, sektaških, verskih, spolnih povezav itd. Vsaka taka skupina besede izbira in izreka bolj po svoje, včasih do neprepoznavnosti po svoje. Pri tem se nekateri ne ogibajo narečja ali malomarnosti pogovornega jezika, drugi se zatekajo v mestni ali pokrajinski sleng in v govorice svojih ozkih strok, povečini pa se oklepajo jezika svoje generacije: stare, mlade in najmlajše. Tu pa tam nekateri zdrsnejo v frazersko latovščino, makaronščino, skoraj žlobudravščino, s kakršno nas pita kak politik, ko kar naprej samo “naslavlja” (ne rešuje) “izzive”. Vsakdo prilagaja jezik sebi v prid.

Če bi naša materinščina odšla po taki poti dalje v strašljivo prihodnost, bi naš knjižni jezik hitro postal najmanj bratranec, če ne kar brat angleškemu jeziku, kot ga Otočani zapisujejo v knjigi. Glagol “take” (vzeti, sprejeti, zavzeti, prijeti) izgovarjajo kot “tejk”, tako da sta le črki “t” in “k” enaki vsaka sami sebi, samoglasnik “a” preide v “ej”, samoglasnik “e” izgine. Navihanci, ki jih na srečo srečnežem nikdar ne umanjka, se pozabavajo, češ: angleščina ni težka, kajti v njej lahko zapišeš “steklenica” in ji rečeš “flaša” - težka je slovenščina, v kateri si dolžan zapisati le “lonec”, a ga moraš tudi izgovoriti “lonec” in ne “pisker”.

Vprašanja o jeziku pošiljajte najoze.hocevar@primorske.si

A naš knjižni jezik se ne da, se zlahka ne preda. Samo nasmiha se nad tako kričečimi in samovoljnimi zablodami, kot je sedanji čas iz nedoločnika “zadeti”: “jaz zadanem, ti zadaneš in nogometaš zadane gol”, namesto pravilnih oblik: “jaz zadenem, ti zadeneš in nogometaš zadene gol”. Takim zablodam ne odpre vrat v knjigo ali časopis, kljub temu da jih športni zanesenci, predvsem ljubljanski, zdržema ponavljajo po televiziji in radiu.

Še mnogo, oh, nešteto je podobnih stranpoti, zablod, napak v naši javno govorjeni materinščini, ki jim je zaprta pot v naš zelo dognani in skrbni knjižni jezik. Na eno ali dve med njimi me je, predrage bralke in spoštovani bralci, opozorila Orjana iz Nove Gorice. O sebi pravi le, da sodi med ljudi, ki jih zanima več stvari, niti ene pa ne zna “u nulo”, kot bi rekle mlajše generacije. Je pa bralka leposlovja, odkar ve zase. Tako mi piše:

“Spoštovani g. Jože, prav razveselila sem se vaše objave pred dvema tednoma (dvojina! - če naj se navežem na moje vprašanje, ki sem vam ga poslala pred nekaj leti). [1] Temu pravim bralni užitek, ob tem pa se še kaj novega naučim. Tokrat se oglašam z vprašanjem, ki se mi je oblikovalo v nekaj minutah gledanja nedeljskega TV Dnevnika. V resnici me je nekaj zmotilo že dopoldne, ob poslušanju radijskega prenosa planiških poletov, kjer je po poročevalčevih besedah 'Domenu Prevcu res uspel prvi polet'. A zdaj se reče tako? 'Domenu'? Sem mislila, da se črka E ne izgovori. Nekaj časa sem še iskala primere, kako naj zveni. Npr.: Tilenu sem kupila darilo ... Ne gre mi v uho. In glej ga nagajivčka, zvečer na Dnevniku: 'Danes je cvtna nedelja.' pravi voditeljica. Sledi ji reportaža - zopet o 'cvtni nedelji'. Kje pa je tu E? Se ne reče 'cvetna'? Zdaj pa mi je že čudno. Mogoče je vse to pravilno - saj tako rečejo na našem osrednjem mediju. Čeprav me uho zaboli. Lahko tudi, da imamo 'več pravilnosti', le da smo mi bolj navajeni na naš - primorski način. Kot npr. 'vrata' in 'urata', o katerih sem nekje prebrala, da je zdaj oboje pravilno. Mi nikoli ne bi rekli ali zapisali 'urata'!

No, naj bo dovolj ugibajočega kramljanja. Moje vprašanje se glasi: Kdaj pa se pojéjo črke v besedi oziroma kdaj jih izgovorimo drugače, kot jih zapišemo? Ali obstajajo slovnična pravila ali se to dela 'po posluhu'? Pa seveda: Ali je v knjižni slovenščini možnih več različnih pravil za brisanje ali nebranje črk pri izgovorjavi?

Hvala vam za odgovor in za vaše pisanje o jeziku. Komaj čakam, da me bo spet kaj (dovolj hudo) zbodlo v uho. In takrat vam pošljem novo vprašanje. Na toliko ste jih že odgovorili, da ni lahko najti izvirnega. Dobro delo vam želim in lep dan!”

Spoštovana prijateljica lepega jezika Orjana, niti malo se ne čudim, da se čudite. Tudi sam se čudim - najbolj ob čudaškem sklanjanju osebnega imena Domen v vzkliku radijskega poročevalca, da je “Domenu Prevcu res uspel prvi polet”. Precej manj se pa čudim ob pridevniku “cvtna” v voditeljičinem stavku “Danes je cvtna nedelja”. Poskusil bom nekako razvozlati uganko (politiki bi rekli: “nasloviti izziv”), od kod sklanjatev “Domen, Domena, Domenu” in zakaj “cvtna”, ne pa “cvetna nedelja”. Morda se nama bo vsaj delno uresničil rek “Tout comprendre, c'est tout pardonner” - kdor vse razume, ta vse oprosti.

Najprej morava upoštevati, da zapisano črko “e” lahko izgovorimo na sedem načinov: kot dolgi ozki é (césta), kot dolgi široki ê (sêstra), kot kratki ozki é (velelnik povéj), kot kratki široki è (/vitezov/ mèč), kot nepoudarjeni široki e (nebó), kot poudarjeni polglasnik (pes), kot nepoudarjeni polglasnik (bralec); in še kako drugače, zlasti po narečjih. Če pomisliva še na izgovor vseh petih samoglasnikov, bo najina zadrega še bolj zapletena: Zapišemo pet znakov: a, e, i, o, u - izgovorimo jih pa več: okoli dvajset!

Toda to še ni vse od tistega, kar morava upoštevati, če naj razumeva, od kod sklanjatev “Domen, Domena” in od kod pridevnik “cvtna”. Oba primera sta namreč povezana s polglasnikom, ki je hud zalogaj (po novoreku pa “izziv”) v slovenskem pravorečju. Je kot čarovnik, ki se kaže z več obrazi: pod dolgim poudarkom se okrepi v “a”, kot npr. v besedi dan (v drugem sklonu dneva in ne dana); največkrat se pokaže kot pravi polglasnik, ki ga zapisujemo kot “e”: npr. steber, pes; največkrat pa - ne meni nič ne tebi nič - preprosto izgine kakor odgovornost oblastnikov za usodne odločitve. Na primer: norec - norca, lolek - lolka in tako še cepec - cepca, butec - butca, mutec - mutca, kljukec - kljukca. In po tem zgledu se ravnajo tudi tuja imena, ki v sebi nimajo polglasnika, ampak običajni “e”: München - Münchna, Dresden - Dresdna, Domen (iz Domenicus, Nedeljko) - Domna.

Radijski poročevalec potemtakem ni pravilno sklanjal imena Domen: 2. skl. Domena, 3. skl. Domenu. Hudo se je zaplezal! Preveč je prilagodil materinščino sam sebi, svoji jezikovni šepavosti. To ime namreč pravilno sklanjamo samo tako: Domen, Domna, Domnu itd.

Ni se pa tako zaplezala voditeljica s “cvtno nedeljo”. Ravnala je po veljavnem pravopisu. Pridevnik “cvetna” namreč ni izveden iz samostalnika “cvet” ali iz glagola “cveteti”, temveč iz starinskega glagola “cvesti”, ki ima polglasnik. Torej je starinski pridevnik “cveten” dober, le polglasnik v njem je treba izgovoriti bolj na “e”, ne pa ga “pojesti”, kot ga je voditeljica.

Kot vidiva, prijateljica Orjana, ni dobro, če kdo svoj govorjeni jezik preveč prilagaja sebi in zanemarja skupni knjižni jezik.

[1] Gospa Orjana hoče reči, da bi mnogokdo namesto pravilne dvojine: “pred dvema tednoma” zapisal napačno množino: “pred dvemi tedni”.

---