Kolektiv, ki presega meje uma in razuma

Laibach ni samo nemška različica imena naše prestolnice, je tudi ime velikana slovenskega kulturnega izvoza, retroavantgardnega kolektiva, ki že od leta 1980 buri duhove in se dotika nedotakljivega. Pred njihovima koncertoma 21. in 22. aprila v ljubljanskem Kinu Šiška smo se prek spletnih orodij pogovarjali s članom zasedbe Ivanom Novakom, ki v imenu celotne skupine vselej odgovarja na novinarska vprašanja.

Laibach že vse od nastanka slovijo po svoji neizprosni provokativnosti, s katero širijo meje dojemanja posameznikovega sveta. Prizanašajo ne tako rekoč nikomur - liberalno sfero vznemirjajo z uporabo totalitarnih simbolov in vojaških uniform, desni politični pol pa s svojimi javnimi nastopi.

Minula tri leta so bila za kulturnike polna vzponov in padcev. Od popolnega zaprtja, do novega vstajenja in iskanja predrugačenega sebstva v novi realnosti. Slovenski avantgardni entiteti, ki v svoji biti ruši vse pred seboj in vse porušeno tudi nazaj sestavi, so ti časi očitno pisani na kožo.

Neustavljiva rušilna in združevalna sila

Laibach svojo zgodbo začne pisati 1. junija 1980, ko skupina mladih ustvarjalcev oblikuje mulitmedijski projekt Rdeči revirji, ki ga trboveljska občina prepove. Dve leti kasneje zasedba prične s koncertiranjem po vsej Jugoslaviji, takrat še s karizmatičnim frontmanom Tomažem Hostnikom, ki decembra 1982 naredi samomor. Leta 1983 v Novi reviji z nadnaslovom “Akcija v imenu ideje” objavijo manifest z naslovom “10 točk konventa”, v katerih opredelijo anonimno članstvo - člani delujejo pod psevdonimi Eber, Saliger, Keller in Dachauer -, kolektivno avtorstvo in industrijski način vodenja po vzoru totalitarizma in pod vodstvom Imanentnega konsistentnega duha. V sodelovanju s slikarsko skupino Irwin, gledališko skupino Sester Scipiona Nasice (Pozneje Kozmokinetični kabinet Noordung), oblikovalskim studiem Novi kolektivizem in številnimi ‘podskupinami' soustanovijo umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst (Nova slovenska umetnost) in se opredelijo kot utemeljitelji retroavantgardne umetniške zvrsti. Glasbeno Laibach segajo vse od eksperimentalnega industrialnega “noise-a” do militantnega klasicizma, elektronske in baladne glasbe. Prav njihova glasba je tista, ki je presegla meje in skočila tja do Severne Koreje, kjer je zasedba nastopila leta 2015. Slovenski publiki so v minulem letu predstavili “diplomatski projekt” Alamut, domoljubni muzikal Wir Sind das Volk (Mi smo narod) ter albuma Love Is Still Alive (Ljubezen je še vedno živa) in Sketches From The Red District (Skice iz Rdečih revirjev), na otvoritvi svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah pa so navdušili s priredbo ponarodele O, Triglav, moj dom. Odrsko zasedbo, ki se sicer neprestano spreminja, danes sestavljajo Milan Fras (na fotografiji), Luka Jamnik, Marina Martensson, Vitja Balžalrorsky, Bojan Krhlanko in Rok Lopatič.

Vaša skupina pogosto vznemirja z drezanjem v dogme, s podiranjem tabujev. Ali je za Laibach sploh kaj sveto?

“Kaj je sploh 'sveto'? Dogme in tabuji so - kolikor razumemo - namenjeni drezanju in podiranju, torej drezajmo in podirajmo, preizprašujmo in oplajajmo! Tisto, kar je res sveto, bo ostalo sveto tudi po razsvetničenju.”

Ste prvi “zahodni” band, ki je nastopil na severnokorejskih tleh. Dejali ste, da je severnokorejski komunizem najboljši komunizem, ki ste ga videli. Kje ste opazili njegove odlike?

“V koreografiji, dizajnu in arhitekturi, tudi v ureditvi parkov in javnih skulptur. Veliko tega deluje, kot da je glavni svetovalec pri vsej zadevi Jeff Koons, da je Severna Koreja njegov peskovnik. V resnici je severnokorejski komunizem edini ortodoksni komunizem, ki smo ga doživeli, in je torej tudi najboljši. V Jugoslaviji pravega komunizma ni bilo, kakor tudi ne v Rusiji in drugje po vzhodni Evropi, kjer smo kolobarili še v osemdesetih letih. Vzhodnoevropski komunizem enostavno ni bil niti približno resen, dopuščal je preveč deviacij, preveč sarkazma, ironije, cinizma, črnega humorja, če hočete, in kar je še tega. V Severni Koreji so ti žanri striktno prepovedani. Še najbolj je ta država, vsaj v določenih socialnih potezah, podobna Butanu, ki je sicer unitaristična parlamentarna monarhija, ampak se zdi, kot da gre pri obeh za neko obliko budističnega, oziroma religijskega komunizma, ki je programsko vzdržen do konzumerizma, v Severni Koreji seveda malo bolj na silo kot v Butanu.”

Se vam zdi, da so vaši gostitelji v Pjongjangu vedeli, s kom imajo opravka?

“Seveda ne; šele tik preden smo prispeli v državo, se jim je nekaj malega posvetilo, ampak potem je bilo že prepozno, smo bili že tam. Lahko bi nas sicer vrgli psom ali postavili pred raketne tarče, pa nas niso. Nasprotno - zelo spoštljivo so delali z nami in verjetno so se tudi oddahnili, ko smo šli.”

Na otvoritvi svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah ste navdušili s priredbo skladbe O, Triglav, moj dom, ki na trenutke spominja na severnokorejsko We Will Go To Mount Paektu. Ali in kje vidite vzporednice med skladbama? Kako se severnokorejsko domoljubje razlikuje od slovenskega?

“Domoljubje je pač domoljubje. Povsod zveni enako, vedno je iracionalno in nikoli nima nikakršne objektivne osnove v realnosti. Gre za zmešnjavo čustvenih predstav o tem, kaj naj bi bila neka imaginarna kolektivna domovina srca, ki bije kot eno in za vse vsaj približno enako. Severnokorejsko domoljubje je sploh ekstremno čustveno in ga tujcem niti približno ni moč razumeti, razen mogoče kot nostalgijo po izgubljenem življenju. Pa vendar je podobno tudi v Ameriki in v Sloveniji. Ni razlike, predvsem pri tistih, ki v nerazumno verujejo brezpogojno. Je pa v Sloveniji kljub vsemu nekaj več skepticizma glede domoljubja kot v Severni Koreji in Severni Ameriki. Kar pa ni nujno dobro.”

V poslušanje ste pred časom ponudili tudi priredbo skladbe The Future Leonarda Cohena. Večkrat omenjate, da “nič ni novega, razen tistega, kar je že pozabljeno”. Ali morda razmišljate še o drugih priredbah? Katerih?

“Da ni nič novega in originalnega, razen tistega, kar je že pozabljeno, je originalno izjavila Maria Antonieta, ampak to se je medtem že pozabilo in zdaj smo mi novi - če hočete - originalni 'avtorji' te izjave. Seveda razmišljamo še o mnogih priredbah in interpretacijah - za Laibach je pop kultura in umetnost osnovna inspiracija že od naših začetkov, in bolj ko je zadeva pozabljena, bolj je potencialno originalna tudi v naši predelavi. Čeprav, ponavljam, originalnost nikakor ni naš osnovni motiv pri teh predelavah. To, kar nas zanima in kar vzpodbujamo, je novo branje in novo razumevanje v nekem drugačnem kontekstu.”

Vaši nastopi so običajno vizualno podkrepljeni z dovršenimi svetlobnimi učinki in projekcijami. V Pjongjangu so jih cenzurirali. Bi Laibach še kdaj odigrali koncert brez “light-showa”?

“Tudi v Pjongjangu nismo nastopali popolnoma brez 'light-showa' in brez projekcij, je pa res, da tam v bistvu ti dodatki niti niso bili potrebni, ker je že sam koncertni nastop deloval kot en sam poseben efekt. Lahko bi tudi sicer nastopali brez luči in brez svetlobnih efektov, ampak pri sestavi koncerta so tudi to pač ojačevalni elementi, ki v vsebinskem smislu zvok načeloma enakovredno dopolnjujejo. Seveda pa to ni betonirano pravilo.”

O nesojeni vrnitvi Evrovizije v Ukrajino

V Orto baru ste predstavili “reinterpretirana dela Laibacha iz osemdesetih let prejšnjega stoletja”, kakor tudi nov material. Če se ne motim, smo takrat na projekcijah lahko videli posnetke s petega kongresa KPJ. Takrat je Tito dejal, da še zmeraj spoštuje komunistične vrednote Sovjetske zveze in tovariša Stalina. Kaj nam to lahko sporoča danes? Kako pa komentirate protiruska gibanja, ki jih je sprožila vojna v Ukrajini?

“Gre za zgodovinske posnetke, ki so takšni, kakršni so in treba jih je razumeti v kontekstu takratne zgodovine. Tito je takrat pač obvladal in pametno vozil situacijo. Kmalu zatem je s Stalinom prekinil in v Jugoslaviji se je začelo novo obdobje. Rusofobija pa je prav gotovo odvraten fenomen, kot tudi fobija do vsakega drugega naroda in kulture. Protiruski sentiment je sicer v Ukrajini trenutno razumljiv, ker so Rusi pač glavni agresorji v tem konfliktu. Ko se bo vojna končala, pa se bodo stvari slej ali prej spet postavile na svoje mesto.”

Ko sva že pri Ukrajini - Odpraviti bi se morali v Kijev. Večkrat ste že povedali, a vseeno - zakaj je prišlo do odpovedi?

“Glavni razlog je bil, da nismo dovolj jasno izrazili obsodbe Rusije in vsega, kar je ruskega, oziroma da nismo dobesedno sledili ukrajinskemu narativu o razlogih te vojne. Škoda, da je do tega prišlo, res smo se želeli pokloniti Ukrajincem in njihovem pogumu in prepričani smo, da bi naš koncert pred kijevsko publiko v tem problematičnem času odlično funkcioniral in pustil pozitivne sledi. Poleg tega smo z izkupičkom od koncerta želeli pomagati tudi zavrženim ukrajinskim živalim.”

S koncertom v Kijevu ste želeli “Evrovizijo vrniti Ukrajini”. Kakšen je Laibachov odnos do Evrovizije? Ste kdaj razmišljali o nastopu na dejanski Pesmi Evrovizije?

“Smo razmišljali o tem, ampak to je bilo že zelo dolgo nazaj. Zdaj se nam zdi, da smo Evrovizijo organsko prerasli, oziroma tudi, da ta dogodek enostavno nima več te relevantnosti, kot jo je včasih imel. Kljub vsemu je to medijsko ena od najbolj euforičnih kolektivnih zabav v Evropi in četudi gre za scenaristično predvidljivo zgodbo s prevladujočo plehko vsebino, je prav zaradi tega še vedno privlačna misel o morebitnih možnih vsebinskih diverzijah. Ampak, kot rečeno, za nas je ta zgodba zdaj zanimiva približno toliko kot lanski sneg.”

Vrnimo se k nastopu v Orto baru. Tudi Titov govor iz Splita leta 1962 je bilo moč slišati na vašem nastopu: “Mi smo more krvi prolili za bratstvo i jedinstvo.” Kaj pravite na vztrajno razklanost Slovencev? Je bilo po osamosvojitvi med Slovenci sploh še kdaj zaznati “bratstvo i jedinstvo”?

“Vsi narodi so zares tako ali drugače razklani in razdvojeni, takšna je osnovna dialektična dinamika življenja vsake skupnosti. Sama razdvojenost zato ni nič slabega - bolj bi bilo sumljivo, če je ne bi bilo. Seveda pa je nujno v tej dialektiki poiskati vezno tkivo, kjer se, vsaj pri glavnih vprašanjih, spleta tolerantni konsenz, kot se je to v Sloveniji zgodilo recimo pri osamosvojitvi, kot se dogaja pri vsakokratni Planici, pa mogoče še kdaj kje. In to vezno tkivo zahteva največ napora, vanj je treba vlagati največ politične modrosti in največ ljubezni, če hočete. Z drugimi besedami - privlačimo se in skupaj živimo ne zato, ker smo enaki, temveč ker smo različni, in ta različnost, tudi včasih sovraštvo, je potencialno v dialektičnem smislu največja kvaliteta vsake družbe, družine, države in naroda.”

Živela Orjuna!

Dva dneva pred volitvami je z odra odmevala Živela Orjuna! Zakaj prav Organizacija jugoslovanskih nacionalistov? Imamo danes v Sloveniji kako njeno sorodnico?

“Verjetno bolj ne kot ja. Orjuna je zanimiv in še precej neraziskan zgodovinski in politični fenomen. Laibach se je formalno ustanovil 1. junija 1980, na dan, ko mesto Trbovlje obeležuje svoj najpomembnejši občinski praznik v spomin na boj revirskega delavstva proti Orjuni. Dogodki, ki so se v Trbovljah zgodili 1. junija 1924, se uvrščajo med pomembnejše dogodke v zgodovini delavskega gibanja v Rdečih revirjih in v Sloveniji. Takrat je namreč Orjuna - organizacija jugoslovanskih nacionalistov - pripravila enega svojih največjih 'terorističnih' pohodov. Organizacija je bila ustanovljena 23. marca 1921 v Splitu. Iz sokolskih telovadnih vrst so jo rekrutirali v hrvaški Dalmaciji begunci iz krajev, ki jih je po prvi svetovni vojni zasedla Italija, prvotno predvsem z namenom braniti ogroženo in okupirano prebivalstvo pred italijanskim iredentizmom. Somišljenike je našla med nezadovoljnimi z rapalsko mejo in izidom koroškega plebiscita tudi v Sloveniji in Istri, kjer so bile prve organizacije Orjune ustanovljene leta 1922. V času svojega delovanja je bila torej pomembna za začetke organiziranega odpora zamejskih Slovencev in Hrvatov v raznarodovalno usmerjeni predfašistični in fašistični Italiji in je aktivno podpirala nastanek prve organizirane evropske antifašistične fronte v Istri in na Primorskem, imenovane TIGR. Kraljevina SHS je bila takrat opredeljena kot država enega - jugoslovanskega - naroda, sestavljena iz treh 'plemen': Srbov, Hrvatov in Slovencev. Makedonci, Črnogorci in Muslimani, kot so imenovali Bošnjake islamske veroizpovedi, niso imeli niti statusa plemena. Unitaristične in centralistične sile so kmalu preoblikovale Orjuno v teroristično organizacijo, namenjeno obrambi jugoslovanske države in zatiranju delavskega gibanja. Nasprotovala je vsakemu 'plemenskemu separatizmu' (Slovencev, Hrvatov, Srbov, itn.) in komunističnemu internacionalizmu delavskih strank. Njihovo geslo je bilo: en narod, ena država, en kralj.

Tudi po načinu svojega delovanja se Orjuna ni dosti razlikovala od italijanskih fašistov. Februarja 1924 so orjunaši napovedali odprti boj proti komunistom, korupciji in plemenski politiki. Z nasiljem so se bíli za jugoslovanski unitarizem in centralizem, zato jih je takratni kralj Aleksander načeloma podpiral. Večkrat je prišlo do spopadov med Orjuno in njenimi političnimi nasprotniki hrvaškimi nacionalisti, komunisti, pa tudi z italijansko milico Arditi in italijanskimi mejnimi patruljami. Organizacija ni nikoli kandidirala na volitvah, pač pa so njeni podporniki glasovali za projugoslovansko usmerjene stranke. Ko je kralj Aleksander I. Karađorđević leta 1929 razglasil diktaturo, je Orjuna podprla njegovo potezo, a je bila kmalu zatem tako kot druge politične organizacije v državi ukinjena. 1. junija 1924 je torej Orjuna organizirala enega svojih največjih terorističnih pohodov - razvili so svoj prapor v delavskih 'rdečih' Trbovljah, a so revirski delavci in rudarji pripravili oborožen odpor, s katerim so ustavili orjunaški pohod, ki je posledično privedel tudi do zloma prvih fašističnih organizacij v Jugoslaviji. Več kot 500 orjunašev je prikorakalo v Trbovlje, kjer so jih delavci iz Rdečih revirjev, skupaj s proletarskimi akcijskimi četami (PAČ) v srditem spopadu zaustavili. V spopadu sta svoje pripadnike izgubili obe strani, vendar so se orjunaši po prvem udarcu panično umaknili. Ob umikanju iz Trbovelj pa so zažgali Rudarski dom, ki je bil v tistem času sedež komunističnih delavskih organizacij. Naš letošnji album 'Skice iz Rdečih revirjev' se tematsko ukvarja prav s temi dogodki in analogno tudi z dogodki ob ustanovitvi Laibacha v Trbovljah.”

“Srečno se vrni iz jame domov,” smo slišali. Gre pri tem verzu za rudarski slogan ali se tukaj lahko premaknemo tudi iz trboveljskega rudnika v bazoviško ali kako drugo jamo?

“Seveda gre v prvi vrsti za internacionalni rudarski slogan, ampak, jama je jama in analogije so vedno možne, le da so v tem kontekstu te bolj drugorazredna tema.”

Nedavno ste torej izdali album Sketches From The Red District. Njegova glavnina je delo rok mlajše generacije Laibacha (Vitja Balžalorsky, Bojan Krhlanko). Kako to, da ste se delo odločili prepustiti ravno njima?

“Za ta album je že bil zgrajen dober fundament, tako da je pravzaprav bilo težko udariti mimo. Poleg tega gre za klasično laibachovsko 'obuko', kjer je pač v nekem trenutku potrebno pokazati neko zrelost. In na Skicah iz Rdečih revirjev je te zrelosti ravno prav.”

O strašni prihodnosti in nič manj temni preteklosti

V intervjuju za enega od italijanskih medijev ste omenili, da pesem Love Is Still Alive ponese zadnjih nekaj srečnih predstavnikov človeške rase na postapokaliptično popotovanje po vesolju v iskanju novega planeta. Kakšen naj bo ta novi planet za človeško raso?

“Glede na scenarij filma Iron Sky - The Coming Race so ti postapokaliptični ostanki človeštva na koncu filma namenjeni pravzaprav proti Marsu, kjer naj bi življenje nekoč že obstajalo. Eno je jasno: katerikoli planet bodo dosegli in ga naselili, tudi tega bodo na koncu uničili, tako kot so to storili z Zemljo. Res da je ljubezen lahko močnejša od smrti, ampak vsak človek najraje ubije predvsem tisto, kar ljubi.”

Strašno prihodnost, kakršno je Cohen napovedal leta 1992, v veliki meri sovpada z našo sedanjostjo, soglašate? Katere podobe v njegovi pesmi so vas najbolj zadele?

“Cohen je pravzaprav v tej pesmi iz leta 1992 opozarjal pred usodno nevarnostjo popolne prevlade zahodnjaške, neoliberalne, kapitalistične ideologije in pred sesutjem ideološkega ravnovesja bipolarnega sveta. To, kar se danes dogaja v svetovni politiki, tudi z vojno v Ukrajini, je ravno posledica tega sesutja in v opisovanju te strašljive projekcije resnice sveta je pričujoča skladba najmočnejša. Po izpovedni moči se ji najbolj približa kvečjemu še ena njegovih zadnjih pesmi, You Want it Darker, objavljena samo nekaj dni pred njegovo smrtjo.”

Nedavno je izšla monografija Teodorja Lorenčiča LAIBACH 40, ki vključuje fotoreportažo z vaše prve turneje in opisuje tudi legendarni koncert v Londonu. Če povzamem besede Dejana Kneza iz enega od dokumentarcev, naj bi se vam, potem ko vam je “crknil sintetizator”, popolnoma “strgalo”. Kako se spominjate tega pripetljaja?

“Ta naš prvi nastop v Londonu, ki se je zgodil ob zaključku velepomembne (za nas) prve evropske turneje, pred polno dvorano Diorama v centralnem Londonu, na predbožični večer leta 1983, je bil v tistem času seveda za nas tudi najpomembnejši koncert do tedaj. Konec koncev je šlo za London, kjer je takrat še vedno bil center glasbene industrije, vsaj v Evropi, bendi iz Vzhodne Evrope in seveda tudi iz Jugoslavije pa niso bili ravno nekaj vsakodnevnega, zato je publika pričakovala veliko. Takrat sem bil tudi sam na odru, kjer sem nadomeščal enega od dveh sodelavcev, ki sta predčasno omagala in zapustila turnejo. Med nastopom sem instinktivno začutil, da nekaj ne štima, da koncert enostavno ni dober, da nima presežne energije, zato sem sledil temu istemu instinktu, ki mi je govoril, da je potrebno pritisniti na plin, da je potrebno nekaj narediti, sicer bo to naš zadnji nastop, vsaj v Londonu. Skratka, bilo je potrebno narediti show, nekaj, kar bo publiko prepričalo, da smo res prava 'barbarska banda' iz Balkana, in da smo delani iz krvavega testa. Zato sem se poslužil najbolj enostavne in najbolj prepričljive metode - mentalno sem se prestavil v ekstatično stanje in v njem sem začel demolirati najprej instrumente na odru, potem sam oder, da bi se na koncu še furiozno pognal v publiko, sam proti vsem, kot nekdo, ki mu gre za življenje in smrt. Ob zaključku tega avto-destruktivnega solo spektakla sicer nisem bil prepričan v zmago, oziroma me je najedal dvom, ali nisem mogoče ravno s to akcijo zadal Laibachu smrtni udarec ... Toda ne - dva ali tri dni kasneje smo prejeli klic ene od pomembnejših britanskih neodvisnih založb, Cherry Red Records, češ, da je bil ta naš koncert boljši celo od koncertov Sex Pistols, in kmalu smo z njimi podpisali tudi prvo resno založniško pogodbo. Naj torej živi ekstaza smrti!”

Kako se pa današnje turneje razlikujejo od tiste pred 40 leti? Kdo se je bolj spremenil: Laibach ali obiskovalci koncertov?

“Vsi smo se spremenili, ampak v nekem smislu smo tudi ostali enaki. Turneje pred 40 leti so bile manj organizirane, vse je bilo ena velika improvizacija, tudi publika je bila generalno v veliki meri bolj sproščena in odprta. Seveda se je povsod, recimo, svobodno kadilo - na avtobusih, vlakih, avionih, v kinodvoranah in na koncertih -, kar je danes praktično nepojmljivo. Z ukinitvijo kajenja pa ni izginil samo cigaretni dim, ampak tudi neka frivolna sproščenost, ki jo danes ni več čutiti. Obnašanje publike je sicer največ odvisno od konteksta, od prostora, tipa dvorane, vrste dogodka ... Če je nastop v dvorani s sedeži, je publika bolj zbrana in pozorna, če pa gre za klubski koncert, je publika pri istem programu bistveno bolj živahna in glasna. Naši nastopi pravzaprav generalno zahtevajo precej zbranosti, zato kakšnega hudega veseljačenja v principu na njih ni. Kar pa seveda ne pomeni, da publika kljub temu, vsaj na skrivaj, ne uživa.”

Katera je idealna predskupina za nastop Laibacha?

“Modrijani.”

Pri pripravi Alamuta vam je svetoval tudi iranski novinar in pisatelj Ali Ameri. Na tiskovni konferenci ob najavi projekta ste dejali, da je bil prisoten kot svetovalec tudi zato, da ne bi zašli v evropocentrično razlago zgodbe. Kakšna je po vaše evropocentrična razlaga Laibachovega Alamuta? Česa v Evropi ne vidimo?

“Ogromno stvari, povezanih z Bližnjim vzhodom, v Evropi ne razumemo, ampak tako pač je, tudi oni ne razumejo nas. Vsega se z istimi vatli tudi ne da razumeti. Predvsem je Evropejcem precej nejasna duhovna, estetska in filozofska kompleksnost perzijske misli in kulture tistega časa. V primeru Bartolovega romana Alamut je seveda najprej treba upoštevati dejstvo, da je resnična zgodovinska zgodba iz Irana v 11. stoletju pisatelju služila predvsem kot metafora za (evropski) čas, v kateri je roman nastajal, torej čas vzpona fašizma, nacizma in stalinizma. Prava resnica te zgodbe je bila samo v grobih obrisih podobna zgodbi iz knjige, sicer pa v svojih odtenkih zares znatno drugačna - vsaj tako pravijo bolj poglobljene zgodovinske razlage. Ampak za nas ta 'resnična resnica' ni bila tako zelo bistvena, ker smo se pri branju Alamuta vseeno naslonili bolj na Bartolovo interpretacijo, smo pa pazili, da ne zdrsnemo v klišeje in stereotipe ter predvsem v banalnosti, ki so jih na veliko poudarjali nekateri drugi zahodni popularni interpreti Alamuta. Največkrat gre za navduševanje nad hashashini oziroma assasini, ki imajo v zgodbi o Alamutu pomembno vlogo in med katerimi mnogi še vedno, ravno zaradi te zgodbe, delajo enačaj. Beseda 'hashashin' resda pomeni uživalca hašiša, vendar se temu izrazu napačno pripisuje izvor besede 'assasin' oz. morilec. Izvor te besede je namreč arabska beseda Asāsiyyn, ki jo je Hasan ibn Sabbah - glavni lik zgodbe o Alamutu - sprejel za svoje privržence, vendar izraz pomeni 'zvestobo'. Takšnih stvari, ki so, skozi evropocentrični pogled, dovzetne za popreproščeno interpretacijo, je v tej zgodbi še kar nekaj ...”

V začetku lanskega leta je vzniknila novica, da ste se prijavili na štiriletni razpis financiranja programov na ministrstvu za kulturo, ki ga je takrat vodil Vasko Simoniti. Kako danes gledate na lansko zavrnitev vaše prijave?

“Res je, v času epidemije smo se, sploh prvič, s svojim programom, formalno organizirani kot društvo s statusom javnega interesa, prijavili na štiriletni razpis ministrstva za kulturo, ker je pač bilo v tem obdobju nemogoče preživeti samo od našega dela. Koncertov ni bilo in že dogovorjene turneje so se po večkrat prestavljale, distribucija glasbe pa je že več kot dve desetletij podvržena logiki množične medmrežne piratizacije in radikalnemu razvrednotenju prek različnih oblik večinoma zastonjkarskega pretočnega predvajanja, od katerega sami ustvarjalci v materialnem smislu nimamo kaj dosti. Zato smo se prijavili na razpis ministrstva. Kljub temu da smo po prejetih točkah v postopku komisijskega ocenjevanja našega programa dosegli vstopni prag za sofinanciranje, je strokovna komisija našo vlogo zavrnila, ker so bili programi drugih dvanajstih prijaviteljev ocenjeni z višjim številom točk. Najmanjše število točk, na podlagi katerih bi bil program še sprejet, je bilo 86, mi pa smo jih dosegli zgolj 81. Pri tem je treba povedati, da je komisija, recimo, prispevek Laibacha k 'razvoju glasbene umetnosti' od desetih možnih točk ocenila samo s petimi točkami, in še nekaj je bilo takšnih cvetk. Glede na to, da nam je minister Vasko Simoniti v svojih dveh mandatih kar dvakrat samovoljno zadržal in neizplačal že dodeljena izredna sredstva, ki so nam jih v podporo nekaterih naših izvenserijskih projektov odobrili njegovi predhodniki, seveda tudi pozitivno rešene vloge nismo zares pričakovali. Kljub temu pa smo se odločili, da poskusimo, v upanju, da bi bila mogoče vsaj kakovost našega dela in mednarodne reference, ki jih imamo obilo, dovolj prepričljiva argumenta za podporo ministrstva. Pa tudi časa za tovrstne zamudne prijavitvene procedure in gojenje sladkih iluzij smo v epidemiji imeli več kot dovolj.”

Kulturna politika skozi prizmo psihične motnje

Po ogledu muzikala Wir Sind das Volk sem vas vprašal, kako Laibach dojema kulturno politiko obstoječe oblasti. Odgovorili ste “kot Tourettov sindrom”. Zakaj?

“V času med epidemijo se je pač kulturna politika obstoječe oblasti obnašala, kot da bi bila nevrološko-psihično motena. Za takšno stanje so značilne npr. nerazumne odločitve ter nenadzorovano blebetanje. Verbalizacija ministra je velikokrat vsebovala socialno neprimerna izvajanja in izraze, ki se jim sicer v strokovnem jeziku reče koprolalija. Veliko bolnikov s Tourettovim sindromom ima vedenjske simptome, kot so motnja pozornosti in hiperaktivnostna ali pa obsesivno-kompulzivna motnja, pri katerih se lahko pojavijo tudi misli in podobe, ki lahko povzročijo tesnobo. Tega je, kot posledica kulturne politike med epidemijo, bilo veliko prisotnega, vsaj s strani kulturnikov samih, pa tudi seveda med samimi uradniki kulturnega ministrstva in kabineta ministra.”

Se je kulturna politika s prihodom nove vlade bistveno spremenila?

“Za Laibach niti ne, ampak se tudi nismo spuščali v kakšno bolj konkretno komunikacijo z ministrstvom. Sicer pa se stvari v kratkem času niti ne morejo bistveno spremeniti.”

Zdi se, da se je Laibach nekoliko distanciral od gibanja in države NSK in ustvarja bolj ali manj samostojno? Soglašate?

“Soglašamo in ponavljamo stotič: gibanje Neue Slowenische Kunst je svojo formalno zgodbo zaključilo že leta 1992. Od takrat pa do leta 2000 je se je zgodilo še nekaj sporadičnega sodelovanja med skupinami, ki so tvorile osnovno jedro tega gibanja, načeloma pa v neki organizirani obliki ta ni več aktiven že od leta 1992. Pač pa je tega leta v nekem smislu Neue Slowenische Kunst bil zamenjan s projektom NSK države, ki pa je po vsebini in delovanju nekaj povsem drugega, kot je bil zgodovinski NSK. Laibach, ki je predstavljal centralno gonilo in osnovni estetsko-ideološki podstat gibanja, je seveda pomembno sodeloval tudi pri soustanoviti NSK države, vendar to državo danes razume kot neodvisno in samostojno tvorbo in vanjo načeloma ne posega. Nekatere druge jedrne skupine Neue Slowenische Kunsta pa razumevanje NSK države vidijo drugače in jo tudi občasno uporabljajo kot platformo za svoje lastne projekte.”

Je Laibach v Sloveniji ustrezno medijsko zastopan? Se slovenski narod zaveda svoje največje svetovne kulturne zgodbe o uspehu?

“To vprašanje seveda postavite raje kar slovenskemu narodu, mi se odgovoru nanj vzdržimo. Kar pa se tiče medijev - ti so v Sloveniji o Laibachu kar precej pisali in se glede tega ne moremo pritoževati, res pa je, da v glavnem niso sposobni adekvatno slediti vsemu, kar počnemo. Ampak medijska krajina je v tej državi, kjer je trg majhen in odvisen predvsem od razširjenosti plemenskega jezika ter različnih sponzorskih sredstev oziroma gospodarjev, objektivno še v večji krizi kot drugje, zato so naša pričakovanja v zvezi s tem primerljivo skromna.”

Sovjetska zveza je s poletom Gagarina v vesolje presegla meje geografije - katere meje presega Laibach?

“Meje uma in razuma.”

Pod katerimi pogoji bi bili pripravljeni podpisati kapitualicijo ... in se upokojiti?

“Kapitulacija? Bolje rat nego pakt! (*Bolje vojna kot pakt.)”

---