Nesliš(a)ni kriki starejših. Sramota!
Debeli solzi sta ji polzeli po ranjenem licu, ko je hči brezdušno razlagala, da nima pojma, kje se je mama spet udarila. Prvič, drugič ... Prijaviti? Po “zakonu” človečnosti nemudoma, po zakonu o preprečevanju nasilja v družini, obvezno. Zaman? Sprva gotovo. Brez tožnika ni sodnika. Starejši, prestrašeni, nemočni, pod družbenim robom, nasilje skrivajo. Mnogi niti govoriti ne morejo. V slovenski, že z mladostniki vse bolj nasilni družbi se nikomur ne sanja, koliko starejših, žensk, otrok ... je žrtev nasilja.
Nasilje ima nešteto obrazov. Omenjeno, po dveh letih trkanja na vsa mogoča vrata, privedeno do namestitve mame k oddaljeni sorodnici, je kazalo na fizično obliko. Obelodanilo je še ekonomsko in psihično nasilje ter zanemarjanje.
Nasilje ima nešteto obrazov. Večina je storjenega zaradi preobremenjenosti in nerazumevanja bolezni starejših. Zahtevalo bi le izobraževanje, ki ga ni na voljo.
Nasilje v družini je najpogostejše. Večino ga svojci storijo v stiskah zaradi preobremenjenosti in nerazumevanja bolezni. Za odpravo bi bilo potrebno le usposabljanje, ki ga ni na voljo. Podhranjenost, higiensko zanemarjenost, poškodbe ... bi najlaže odkrivali družinski zdravniki in patronažne sestre, ki jih krvavo primanjkuje. Na centrih za socialno delo, ki poznajo predhodne družinske razmere (alkohol, revščina), bi lahko naredili več, a zapredeni v številne naloge in papirje sprejemajo predvsem prijave in poslušajo. Celo, najbolj učinkovitih, policistov je vse manj. Vse to in odmikanje dolgotrajne oskrbe je družbeno nasilje, ki spodbuja stiske in nasilje v družinah. Sedaj je prepozno. V domovih starejših so prazne postelje, ker ni podcenjenih negovalk. Ni pomočnikov na domu in priložnosti delajo tatove in kriminalne oskrbovalce.
Vse več jih bo! Vse več uspavalnih tablet in drugih oblik nasilja bo v domovih starejših. Ker ne zmorejo več!
Ko oblike nasilja seštejemo, moramo prej pritrditi raziskavam, ki pravijo, da mu je izpostavljenih deset odstotkov, kot onim, ki omenjajo odstotek starejših od 75 let, izpostavljenih nasilju. V Sloveniji je nad to starostjo 200.000 ljudi, prijav nasilja pa okrog 5000 na leto. Vsi, skupaj z dejavnimi prostovoljci različnih organizacij, vedo, da je v prijavah zajet samo vrh ledene gore.
V vse bolj agresivni, a še srčni družbi prostovoljcev velja napeti oči in ušesa, nasilje prijavljati in vztrajati, Do rezultatov običajno minejo leta, a se bo naposled morda zbudila tudi država. Je globoko v protiustavnih razmerah. Ustava z goro zakonov tudi starejšim zagotavlja dostojanstvo, varnost, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo ... Več desetletni zaviralci vsega tega bodo slej ko prej postarani trčili v svojo sramoto.