Od čakanj, prek izmikanj, do zlorab
Ko se poškodujemo ali nenadoma zbolimo in ne zmoremo delati ter niti skrbeti za osebno nego, je to hud udarec. Kdor pristane v bolniškem staležu, si želi čim prej ozdraveti in upa, da mu bodo zdravniki takoj postavili pravo diagnozo, ga zdravili in znova postavili na noge.
A je vse pogosteje osnovna pot do zdravljenja dolga, polna ovir. Urejanje vprašanj, povezanih s staležnikovo delazmožnostjo, vrnitvijo na delo ali v invalidski pokoj, je zapleteno, polno birokratskih nesmislov in predolgo. Pa bi vse to moralo teči hitro in preprosto. Kar pozna celotna razvita Evropa, le Slovenija in Bolgarija ne. Drugod ni nihče “na bolniški” praviloma več kot leto! Pri nas pa imajo rekorderji celo osem, deset in dvanajst let staleža! Kar po svoje ne preseneča, ko pa morajo že v startu več mesecev ali leto nezdravljeni čakati že samo na prvi pregled pri specialistu - da bi jim ta sploh določil diagnozo in način zdravljenja. Ko je potreben še pregled dodatnega specialista, to traja še več mescev. Med tem nezdravljena bolezen napreduje in je zato izid veliko slabši. Nedopustno in nevarno!
Na sistem staležev se navezuje tudi kup socialnih korektivov. Zato je absentizem vse večji problem in staleži dolgi celo pet, osem, deset let - ko se ljudje večinoma niti nočejo več vrniti na delo.
Tako je pri mnogih zaradi čakalnih vrst zdravljenje predolgo, zdravstvena blagajna, ki izplačuje nadomestilo plače za čas staleža, pa vse bolj obremenjena. Stalež se lahko daljša še zaradi ugotavljanja sposobnosti za delo, prekvalifikacije in postopkov za invalidsko upokojitev. Kjer se lahko še dodatno zatakne, saj luknjasta zakonodaja nima primernih rešitev, ko je staležnik premlad za penzijo ali nima dovolj delovne dobe ... Zaplete se tudi, ko bi bila invalidska pokojnina nižja od (sicer znižanega) bolniškega nadomestila plače! Zato iščejo ti posamezniki, včasih tudi ob pomoči svojih zdravnikov in pravnikov, vse možne načine izmikanj in izigravanj sicer pomanjkljivih in neživljenjskih predpisov. Kar samo po sebi poraja zlorabe.
Tudi OECD ve, da je v Sloveniji sistem bolniškega staleža in razraščajočega absentizma, posledica neprimerne zakonodaje in utečenega sistema vseh vrst izmikanj ter zlorab. Na to nas je nedavno znova opozoril. A zgodilo se ni še nič in nič ne kaže, da se bo kmalu kaj spremenilo, saj se na sistem staležev navezuje še kup socialnih korektivov, ko bi te morali dostojno urejati drugi predpisi. Zato je absentizem vse večji problem in so staleži dolgi pet, osem, deset let - ko se ljudje večinoma niti nočejo več vrniti na delo. Nekateri obenem na črno doma služijo vedoč, da so tudi nadzor in sankcije pomanjkljivi. Vse to najeda zdravstveno blagajno. Predlani je za staležnike namreč porabila že kar pol milijarde evrov.