S španskim Gonvarrijem višje, hitreje ali ...
Slovenija ima s tujimi (so)lastniki nekdaj uspešnih domačih družb pisane izkušnje. Na Idrijsko Cerkljanskem, s še vedno vodilnimi industrijskimi podjetji v državi, so te zelo slabe. Tudi zato se ob prehodu edine, v celoti v Idriji ustvarjene korporacije Hidria v solast, kaj lahko pa tudi v večinsko last španske korporacije Gonvarri, postavlja veliko več vprašanj, kot je na voljo odgovorov.
Okoliščine prehoda korporacije Hidria, inovativne dobaviteljice produktov avtomobilski industriji v prehodu na ne toliko zeleno kot novo, udobnejšo mobilnost, so nenavadne. Tujega solastnika je s prodajo svojih delnic izbral boter in oče Hidrie - Edvard Svetlik. Novi lastniki, ki so prej napeli vse sile, da so ga, skupaj z družino in vodilnimi sodelavci, iz koroporacije izgnali, so španskega velikana Gonvarri sprejeli z odprtimi rokami. Za razliko od nekaj let prej, ko so izgnani iz Hidrie Gonvarri posredno, a zaman, že privedli pred njena vrata. Vodstvo Hidrie je po včerajšnji objavi prevzemne ponudbe preostalih delnic po minimalni ceni 201 evro, zagotovilo, da gre za sinergijski tek v novo mobilnost.
Delavci Hidrie v Spodnji Idriji, slaba polovica od več kot 2000 zaposlenih, se glasnemu besedovanju o lastninskih pretresih v zadnjih letih, izogibajo, kot se hudič križu. Kakopak so pred mesecem dni prebrali najavo Gonvarrija za prijazen prevzem delno še “njihove” Hidrie. Torej z novimi lastniki usklajeno najavo z odkupom delnic po 201 evro. Prav tako vedo, da so v poprejšnjem sovražnem prevzemu delnice od njih kupovali po dobrih 30 evrov.
Verjeti je, da visoka najavljena cena Špancev pomeni, da je za Hidrio in njen oziroma skupni razvoj resnično zainteresiran.
Verjeti je, da visoka najavljena cena Špancev pomeni, da so za Hidrio in njen oziroma skupni razvoj resnično zainteresirani. Od nekdaj inovativna Hidria je s svetovno spremembo mobilnosti v vsestranskem poletu. Vodi misijo slovenskih dobaviteljev avtomobilski industriji za razvojni korak z novo mobilnostjo. V njej sodeluje tudi druga idrijska, ne toliko razvojno, kot poslovno uspešnejša korporacija Kolektor. Ta je lani, kakopak razpršena na različne dejavnosti, prvič presegla milijardo evrov prihodkov. Hidria je tik pod 400 milijoni evrov.
Davno, v bivši državi, sta obe korporaciji z nekaj sto zaposlenimi, druga proti drugi, startali z iste prihodkovne ravni. Tedaj, v skupni občini Idrija, je Eta v Cerknem s 1800 zaposlenimi pomenila njun mnogokratnik. Tuji lastniki so vse obrnili na glavo. Eta je v tričetrtinsko last nemške, sedaj švicarske korporacije, prešla po osamosvojitvi. Sedaj, s sicer še več kot 700 zaposlenimi, a z vsega 40 milijoni evrov prihodkov, brez lastnega razvoja, bije plat zvona. Obratno je večinska nemška lastnica Kolektorja propadla. Kolektor jo je odkupil od poznejših ameriških lastnikov in z lastno pametjo začel svoj razpršeni prihodkovni pohod.
Idrijski, pogojno avtomobilski del, predstavlja “le” še tretjino mega Kolektorja. Ta, v zadnjih letih v sodelovanju s Hidrio, prav tako stavi na nove, samovozeče avtomobile. Trenutna hitra rast prodaje električnih avtomobilov v razvitih državah izven Slovenije, bosta Kolektor, Hidrio, pravzaprav vse razvojne dobavitelje avtomobilski industriji, poganjala naprej in visoko. Kar je ob dejstvu, da skupaj ustvarijo desetino BDP in četrtino izvoza, za Slovenijo pomembno. Zato je država na njihovi strani. Evropa še bolj, saj naj bi pojutrišnjem, torej leta 2035, s trga umaknila poslednji avtomobil z motorjem z notranjim izgorevanjem.
Politično kapitalistični “motorji” Evrope še nimajo (za)vesti, da umazani bratje litija in brutalno izkoriščanje otrok, denimo v Kongu pri rudarjenju kobalta, ne sodijo v noben avtomobil. A bo tudi Evropa slej ko prej trčila v samo sebe. Med pehanjem za več tudi v svoje socialno in okoljsko vse bolj osveščene ljudi in v umazano elektriko, ki naj bi pohlep gnala.
Če so pred tedni še lahko odstranili ljudi, ki so branili nemško vas pred ponovnim odprtjem premogovnika za termoelektrarne in pomirili stavkajoče pred ponovnim odprtjem ali novogradnjo jedrskih elektrarn sredi vojnega sveta, to, sočasno s sanjami o električnih avtomobilih, v nedogled ne bo šlo.
Pok bo manj prizadel nerealne načrtovalce domnevnega zelenega prehoda kot industrijo. Ali pa bo ta, tudi Hidria skupaj z Gonvarrijem, kos tehnologijam, ki bodo, za razliko od sedanjih, dosegljive in v prid ljudem ter okolju vsega sveta.
A čemu Gonvarri sedaj? Pred leti je skupaj z japonsko družbo ostal pred vrati Hidrie, ko je bila sprememba mobilnosti že obešena na veliki zvon.
Očitno je bil tedaj pomembnejši prevzem družbe, izgon, ne le Svetlikovih, pač pa vodilnih delavcev, ki so vedeli, da Hidria potrebuje razvojnega partnerja. Razlika med ceno ob sovražnem prevzemu in sedanjo Gonvarrijevo ponudbo se meri v milijonih evrov.
Morda v vodstveno oslabljeni Hidrii s toplim sprejemom Gonvarrija zgolj priznavajo, da potrebujejo pomoč pri naskoku na 600 milijonov prihodka. Čeprav je daljna električna prihodnost mobilnosti majava, trdno verjamemo, da bodo svet povedli ozaveščeni in bodo z njimi tudi v Hidrii znali v korak s prijaznimi tehnologijami prej, kot bo za vse skupaj prepozno.