Predstavljamo kandidate za Dobrotnika leta 2022

Primorske novice smo se pridružile vseslovenski akciji Ljudje odprtih rok, v kateri predstavljamo izjemne ljudi, ki so s svojimi dobrimi deli zaznamovali preteklo leto.

To so ljudje, ki s svojim čutom za solidarnost in sočloveka puščajo sledi v vseh plasteh naše družbe; na področjih humanosti, okoljevarstva, zdravstva, skrbi za živali, kulturne dediščine, v prizadevanjih za boljše medgeneracijske odnose in odnose nasploh. Čas, v katerem živimo, je hiter in nemalokrat nas preganja v površne stiske rok in mimobežne odnose.

A življenje je več kot to in k sreči so med nami še ljudje, ki se ustavijo, prisluhnejo, objamejo, pomagajo. Primorska se lahko pohvali s premnogimi posamezniki, ki zaradi svojega odprtega srca izstopajo iz povprečja. Nanje ste nas opozorili tudi vi, spoštovani bralke in bralci, ki ste nam predlagali svoje kandidate za Dobrotnika leta 2022. V ožji izbor smo jih uvrstili šest: Iva Boscarola, Majdo Smrekar, Vesno Krošlin Grlj, Stanka Močnika, Lariso Štoka in Silvo Ferletič. Odločitev ni bila lahka, saj bi si prav vsak od predlaganih kandidatov zaslužil poklon javnosti.

Danes torej predstavljamo šest izjemnih Primorcev, izmed katerih boste lahko izbrali tistega, ki si po vašem mnenju še posebej zasluži naziv Dobrotnik leta 2022.

Za svojo izbranko ali izbranca lahko glasujete z oddajo tiskane glasovnice, ki jo vsak dan (začenši z današnjo izdajo) najdete v tiskani izdaji Primorskih novic. Zmagovalca regijskega izbora - glasovanje se zaključi 20. marca - bo na širšem, nacionalnem izboru revije Naša žena nato spoznala vsa Slovenija. Novi krog glasovanja se začne 6. aprila, 17. aprila pa bo znano, kdo bo postal Dobrotnik leta 2022.

Ivo Boscarol

Ivo Boscarol je lani prodal večinski delež v podjetju Pipistrel, ki ga je ustanovil in 33 let uspešno vodil. Del kupnine je namenil zaposlenim v zahvalo za dobro delo. Kar zajeten delež, 25 milijonov evrov, je nakazal občini Ajdovščina, kjer je njegovo podjetje raslo, pa gasilcem, ki so pomagali gasiti požar na Krasu in še komu. S tem vrača okolju, saj je šel prej ves denar v razvoj podjetja.

Sam vedno poudari, da sta večinski delež v Pipistrelu prodala skupaj s hčerko Tajo.In tudi ko govori o donacijah, govori v dvojini. A ker je podjetje Pipistrel ustanovil že leta 1989 in ga iz malega proizvajalca motornih zmajev pripeljal do enega najuspešnejših proizvajalcev ultralahkih letal na svetu, dvakratnega prejemnika nagrade Nasa in prvega s certifikatom za električno letalo za prevoz potnikov, v okviru akcije Ljudje odprtih rok izpostavljamo njega.

“Donacija je pravica in dobra volja vsakega. Ni obveza. Če pa čutiš, da je nekje neka potreba, ti da tudi zadovoljstvo, da si naredil nekaj dobrega,” je Boscarol povedal lani avgusta v intervjuju za Primorske novice, kmalu po tem, ko je javnost presenetil z izjavo, da bo podvojil nadomestilo vlade prostovoljnim gasilcem, ki so pomagali pri gašenju požara na Krasu. Lani novembra je z nakazilom v višini 1,5 milijona evrov Gasilski zvezi Slovenije izpolnil obljubo.

Že prej, ob prodaji večinskega deleža v Pipistrelu ameriški družbi Textron, je slovensko javnost šokiral z najavo donacije Občini Ajdovščina v višini 25 milijonov evrov za nov zdravstveni dom z urgentnim centrom in reševalnim helikopterjem, izgradnjo muzeja letalske zgodovine in ozelenitev Ajdovščine. Kot je povedal takrat, s tem s hčerko vračata v okolje za pomoč pri razvoju podjetja Pipistrel, da je od začetkov leta 1989 zrasel v pionirja na področju električnega letalstva.

Zaposlenim v Pipistrelu je kot najbolj zaslužnim za njegov uspeh namenil tri evre za vsak dan, ko so bili zaposleni v podjetju. Nekaj donacij so prejele tudi druge ustanove za projekte, ki jih same ne bi uspele izvesti, Boscarol pa finančno podpira tudi slovenska zagonska podjetja z dobrimi idejami, ki jim zmanjka denarja za njihovo realizacijo.

Larisa Štoka

Trmasta in vztrajna je Larisa Štoka, v njenem srcu pa nikoli ne zmanjka prostora za otroke, ki jim je usoda namenila trpek boj z boleznijo. Slovenija jo je spoznala skupaj s Krisom Zudichem, že leto in devet mesecev pa si z družino malega Urbana Miroševiča prizadeva pripeljati do srečnega konca še eno pomembno dobrodelno akcijo.

Larisa Štoka je v prvi vrsti učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Antona Ukmarja na Markovcu pri Kopru. Na šolski spletni strani je ob svoji predstavitvi zapisala: “Če vsakemu otroku v mozaik njegovega življenja dodam vsaj majhen svetlikajoč se kamenček, sem ponosna in hvaležna, da mi je bilo to omogočeno.”

Vsekakor je to počela že prej v vlogi učiteljice, odkar je julija leta 2019 nastalo društvo Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki, ki mu predseduje, pa je svetlikajočih se draguljev v življenju pomoči potrebnih otrok nanizala za neskončno dolgo ogrlico. Tisti z najmočnejšim leskom je bil kajpak namenjen Krisu Zudichu, malemu Koprčanu z najhujšo obliko spinalne mišične atrofije, ki je predvsem po zaslugi Palčice in dobrodelne akcije, ki jo je zagnala, lahko s starši poletel v Los Angeles in bil deležen terapije z dragim zdravilom zolgensma.

Višek zbranega denarja so v društvu nato premišljeno in vselej transparentno namenjali številnim drugim otrokom z različnimi vrstami zdravstvenih težav. Od aprila 2021 pa je Larisa Štoka s svojo srčno ekipo na novi misiji, ki se - tako je upati - počasi vendarle približuje zastavljenemu cilju. Tokrat je v središču njenih misli in akcij Urban Miroševič, deček z diagnosticiranim sindrom CTNNB1, ki - zato da bi lahko normalno hodil in govoril - potrebuje drago gensko terapijo. Pot do uspeha tokrat ni tako bliskovita kakor pri Krisu, vmes je posegla epidemija covida-19, lani denimo tudi obsežen kraški požar, ki je prav tako klical po dobrodelnosti ljudi ... A Larisa Štoka ves čas trdno stoji ob strani malemu Banu, kakor mu pravi, in njegovi družini in svoj prosti čas nesebično namenja nagovarjanju podjetnikov, športnikov, medijev in preko nas javnosti, da s prispevki - tudi čisto drobnimi, kot so kovančki po en evro, ki so jih decembra zbirali v šolah in vrtcih - pomagajo Urbanu do lepšega življenja.

Vesna Krošlin Grlj

Spoznali smo jo v Namestitvenem centru na Debelem rtiču, kjer pomaga beguncem iz Ukrajine, da se lažje vključijo v naše okolje. Vrelec srčnosti in prispodoba prijaznosti. “Naša dinamična prijateljica”, kot ji pravijo Ukrajinci, je čut za pomoč sočloveku v velikih požirkih pila že od staršev. Čeprav je zaposlena kot prostovoljka Slovenske filantropije, zanjo pomoč sočloveku ne pozna delovnega časa.

“Ta svet je lep, če si človek do ljudi” piše na plakatu, ki krasi pisarno Slovenske filantropije v središču Kopra in razkriva bistvo medčloveških odnosov. Nekateri ga preslišijo in v ospredje postavijo samo sebe, drugi ga ponotranjijo in mu zvesto sledijo. Vesna Krošlin Grlj je med tistimi, ki ga ne preslišijo.

“Starši so me že od malega vzgajali, da je sočutje pomembno ne le za sočloveka, ampak tudi za nas same, saj obogati oba. Kot otrok sem bila zelo čustvena in sem si svet predstavljala kot rožico. Čeprav sem spoznala, da ni tako, si prizadevam, da bi svet tak postal.”

Odraščala je v Rogaški Slatini in se izšolala za zdravstvenega tehnika. “Že mladi mi je veliko pomenilo, da so me ljudje potrebovali. Lepo mi je pri srcu, ko ugotovim, da je človek v moji družbi srečen, da sem zanj nekaj naredila in da me, ko se poslovim, vpraša, kdaj pridem spet.”

Poklicna pot jo je pripeljala v slovensko Istro, v Hrvatine, kjer je našla svoj dom, poklicno zadovoljstvo pa v Trstu, kjer kot terapevtka že 32 let dela z ljudmi tretjega starostnega obdobja. “Sprejeli so me in postala sem del njih.”

Prostovoljstvo jo je prvič zares poklicalo, ko se je začela vojna na Balkanu. Sledilo je leto 2015 in prihod beguncev iz Sirije, ki jih je v Dobovi pričakala tudi Vesna Krošlin Grlj, lani pa se je zgodila vojna v Ukrajini, ki je v Nastanitveni center Debeli rtič pripeljala prestrašene matere in otroke. V veliko oporo jim je tudi naša sogovornica, ki za “naše” Ukrajince skrbi, kot da so njena družina.

“Vsi ti ljudje imajo svojo zgodbo. Moj oče nas je učil, da če nekoga lepo sprejmemo, bo začutil naše sočutje in nam prijaznost vrnil. Zagotovo pa drži, da če narediš nekaj dobrega za sočloveka, narediš nekaj dobrega tudi zase. Če delamo dobro, še mi postanemo dobri.”

Silva Ferletič

“Pes je živo bitje - mehko, toplo, odzivno, prijazno in pomeni za uporabnike, s katerimi delamo kot terapevtski pari, posebno doživetje,” bistvo svojega prostovoljnega dela opiše Silva Ferletič iz Marezig. Kot dolgoletna članica Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke je s psičko Kubo skoraj 12 let risala nasmehe na obraze otrok, odraslih in starostnikov v slovenski Istri.

Silva Ferletič, upokojena novinarka Radia Koper, je aktivna prostovoljka Društva Tačke pomagačke že 12 let, od leta 2013 pa je tudi vodja obalno-kraške podružnice društva. Je članica različnih odborov društva, mentorica številnim pripravniškim parom, a najpomembnejše je njeno terapevtsko delo s črno labradorko Kubo v Obalnem domu upokojencev Koper, VDC Koper in OŠ Koper, kjer sta pustili veliko sledi.

“Pes je živo bitje - mehko, toplo, odzivno, prijazno in pomeni za uporabnike, s katerimi delamo kot terapevtski pari, posebno doživetje,” oriše bistvo prostovoljskega dela s psom. “Videti in občutiti njihove odzive, sodelovanje, zaupanje, veselje, ko se razbremenijo napetosti in strahov - velika sreča je za prostovoljca, ki mu je dano to doživeti. Naši uporabniki so namreč ljudje s posebnimi potrebami, s težavami, mnogi tudi umaknjeni iz vsakdanjega življenja. Pes jih razbremeni in osreči. Kako ne bi bila srečna tudi jaz, kot vodnica terapevtskega psa,” dodeli smisel svojemu poslanstvu. Kuba, ki bo kmalu dopolnila 14 let, se je nedavno sicer upokojila, a bo Silva s tem plemenitim delom letos nadaljevala s prav tako črno labradorko Nali. Testiranje, ali je primerna za terapevtsko psičko, je že uspešno prestala, tako da ju z vodnico kmalu - poleg izobraževanja - čaka pripravniški staž.

Silva večkrat pove anekdoto z enim od dementnih uporabnikov, ki se ni mogel spomniti, kako je Silvini terapevtski psički ime. Po nekaj minutnem razmišljanju pa je kot iz topa ustrelil: “Fidel!”, čez nekaj trenutkov pa še: “Castro!” In res je bil blizu pravilnega odgovora, saj je bil tedaj Fidel Castro predsednik Kube.

Taki in drugačni lepi in nasmejani trenutki vračajo prostovoljki Silvi energijo in dobro voljo, ki ju s pasjo sodelavko nesebično namenita uporabnikom v slovenski Istri in na Krasu.

Stanko Močnik

Cerkljana Stanka Močnika je lansko poletje slovenska javnost spoznala kot nočnega vodjo največje slovenske protipožarne intervencije na Krasu. Čeprav so za njim desetletja prostovoljstva v gasilski organizaciji, je bila to zanj najbolj odgovorna preizkušnja. Neizmerno je hvaležen vsem, ki so varno in brez poškodb obvarovali imetje domačinom.

Diplomirani inženir varstva pri delu in požarne varnosti Stanko Močnik poklicno deluje kot vodja strokovne službe civilne zaščite v Cerknem. Večino časa pa posveča gasilstvu in prostovoljstvu nasploh. Delček tudi politiki in v vseh svojih dejavnostih ima pred očmi dobrobit ljudi.

“Pomagati ljudem v stiski je nekaj najbolj plemenitega. Je bistvo človeka. Ta čut so mi privzgojili starši in sem jim zato zelo hvaležen,” je povedal kot član Rdečega križa Idrija Cerkno. Še veliko več bi lahko povedal o gasilstvu, o vodenju akcij in pomoči ob požarih in naravnih ujmah. Je dolgoletni prostovoljni poveljnik gasilske zveze Cerkno z devetimi odlično usposobljenimi in opremljenimi prostovoljnimi društvi in prav tako prostovoljni poveljnik severnoprimorske gasilske regije. Za slednjo je poleti prevzel nočno vodenje gašenja doslej največjega požara na Krasu.

V Abrahamovo leto stopa z več desetletnimi izkušnjami vodenja in nudenja pomoči, a požar na Krasu je bil zanj daleč največja preizkušnja in odgovornost. Brezmejno je ponosen na gasilce, člane najbolj množične prostovoljske organizacije v Sloveniji. “Našo organiziranost gasilstva nam upravičeno zavidajo številne bolj razvite države,” rad pove. Ker so sodelovalni in povezovalni, se klicem Na pomoč odzivajo bliskovito. Najbolj množično na Krasu. Usklajeno z vodjem intervencije Simonom Vendraminom je ponoči poveljeval do 900 gasilcem in ostalim prostovoljcem “Neizmerno sem hvaležen, da smo imovino domačinov obvarovali in pogasili požar brez poškodovanih prostovoljcev. Hvaležen sem domačinom. ker so nas držali pokonci,” požara ne bo nikoli pozabil.

Upa, da ne bo pozabila niti država. Pred tedni je s kolegi in prostovoljci na pogorišču posadil nekaj hrastov z željo, da bi rasli v požarno varnem nasadu.

Majda Smrekar

Med nami je veliko dobrih ljudi, le spodbuditi jih je treba k akciji, je prepričana Majda Smrekar, ustanoviteljica in predsednica novogoriškega Humanitarnega društva Kid. Lansko leto je bilo še posebej pestro, pravi. Pomagali so ukrajinskim beguncem, organizirali številne dobrodelne akcije in prireditve za otroke, na razne načine so pomagali upokojencem ...

Društvo Kid bo letos praznovalo 15 rojstni dan, Majda Smrekar pa je njegova gonilna sila. “Naša dejavnost je v prvi vrsti pomoč otrokom in mladim družinam, z oblekicami, obutvijo, šolskimi potrebščinami oziroma vsem, kar otrok potrebuje, a tudi s hrano in plačilom položnic,” pove dobrotnica.

V zadnjem času pomagajo tudi upokojencem v stiski. Ko plačajo vse položnice, jim namreč ostane zelo malo za hrano. Ni preprosto priti v stik z njimi, to jim uspeva z diskretnostjo in uvidevnostjo. “V vsaki stolpnici so po trije, štirje taki primeri. Starostniki skoraj ne prižgejo gretja, ker se bojijo previsokih zneskov na položnicah.” Decembra lani jim je društvo skupaj z donatorji plačalo položnice v skupnem znesku več kot 3000 evrov.

Lani so imeli sploh veliko dela. Konec februarja so v do sedaj največji humanitarni akciji društva v petih dneh zbrali 14 ton pomoči za Ukrajino, od hrane, higienskih pripomočkov in zdravil do gasilnih aparatov. Posamezniki, društva, organizacije, šole, vrtci, so prinašali stvari od jutra do večera. “Ko smo zaključili s to akcijo, pa so na vrata prišli begunci, ki so še danes nastanjeni v mestu in okolici,” pove dobrotnica. Ob prihodu beguncev so se organizirali tudi gostinci, 44 dni so zanje kuhali brezplačne obroke. Majda je vsak dan skrbela za organizacijo, pomagala je pri deljenju kosil in beguncem posredovala informacije o tečajih slovenskega jezika, vpisih v šolo ... Približno 150 beguncev iz Ukrajine se je nastanilo pri sorodnikih in znancih. Društvo je pomagalo pri nastanitvi 21 ljudi, začasni dom, hišo ali stanovanje so ponudili dobrosrčni posamezniki iz Goriške.

“Vedno mi je bilo težko gledati ljudi, ki so imeli manj sreče v življenju,” na vprašanje, kaj jo žene, da vsak dan štiri ali pet ur pomaga ljudem v stiski, odgovori Majda Smrekar.

---