Poslovil se je slavist Silvo Fatur

Na njegovem domu v Luciji smo ga s snemalnikom in fotoaparatom nazadnje obiskali pred sedmimi leti, ob 140. obletnici Kettejevega rojstva. Ne samo o pesniku, s katerim je ponosno delil svoje Zagorje, literarni zgodovinar Silvo Fatur (1935-2023) je strokovno in živo tako pripovedoval kakor pisal tudi o drugih mojstrih peresa, kulturnih in prosvetnih delavcih, tigrovcih, slovenščini, domačih gozdovih in še o marsičem.

ZAGORJE, LUCIJA >“Zgornji Pivki je zlasti s svojim literarnim in publicističnim delom postavil trajni spomenik, kakršnega ima le malo pokrajin na Slovenskem,” so poudarili leta 2009, ko so ga razglasili za prvega častnega občana Pivke. Med drugim je bil glavni organizator ponovne postavitve Vilharjevega spomenika v Postojni, zavzeto je raziskoval tudi Martina Krpana, njegov rojstni kraj iskal na Pivškem ...

“Vztrajati je treba!”

Silvo Fatur se je pred 88 leti rodil v Zagorju, obiskoval je postojnsko gimnazijo, pri 17 letih mu je bolezen vzela starše, zatem je doštudiral slavistiko, poučeval slovenščino na pivški osnovni šoli, bil profesor na postojnski gimnaziji, v letih 1965-1977 njen ravnatelj, v tistem času pa je tudi pretrgal javni molk o TIGR-u. Je avtor in soavtor učbenikov za pouk književnosti, publicist, pobudnik Primorskih slovenističnih dni ...

Že leta 1994 je prejel najvišjo državno nagrado za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju, leta 2000 pa je postal častni član Slavističnega društva Slovenije. Zadnja leta, ko zaradi bolezni ni več mogel hoditi naokrog, se je oglašal s prispevki na domoznanskem portalu Kamra. Za življenjsko vodilo mu je bil nasvet, ki mu ga je zdavnaj namenil Josip Vidmar: “Vztrajati je treba!”

Prvi s knjigo v Librisu

“Zelo rad je imel tako slovensko besedo kakor svoje kraje,” je včeraj za naš časopis povedala direktorica koprske knjigarne in založbe Libris Ingrid Celestina. “V knjigarni smo leta 1992, po odprtju, najprej predstavili prav njegovo knjigo Slovenska leposlovna književnost. Ko so nas pozneje hoteli vreči iz prostorov na Prešernovem trgu in tam odpreti zlatarno, se je za knjigarno zavzel s protestnim pismom v Primorskih novicah,” se spominja. Pri Librisu je Fatur izdal pet knjig. V Prešernovem letu 2000 je zlate maturante spraševal, katera mojstrova pesem jih najbolj nagovarja - in nastala je knjiga Kam?, ki so ji sledile Oče in sin in Zagorski zvonovi (2005), izbor Kettejeve poezije Sem fantič bil mlad (2006), Zagorje in drugi zgornjepivški kraji (2008) ter zbirka esejev, študij in spominov Okruški (2010). Gostili so ga tudi, ko je predstavljal knjige, izdane pri drugih založnikih, bil pa je še pobudnik Popotovanj k izvirom, s katerimi so obiskali kraje primorskih književnikov: Kettejev Prem, Kosovelov Tomaj, Kosmačev Slap ...

Ne samo Ingrid Celestina, s Silvom Faturjem je prijateljske vezi že prej spletla njena mama, ustanoviteljica Librisa Alojzija Zavnik, ki še pomni, kako je po preselitvi iz Postojne leta 1978 začel delati na Zavodu za šolstvo v Kopru: “Ko je prišel, se je zgrozil, da tam nimajo Prešernovega portreta. Ponudila sem mu pomoč pri iskanju, ampak ni bilo lahko. Končno pa mi je le uspelo dobiti koledar, ki ga je izdal Borec. In v njem je bil tudi Prešernov portret! Fatur mi je malo pred upokojitvijo zadovoljno povedal, da portret še visi na zavodu.”

Pred dobrima dvema tednoma mu je poslala voščilnico, saj je v začetku novega leta praznoval tudi rojstni dan. Priložila je lep dar: slikanico o Alojzu Kocjančiču avtorice Ines Cergol in ilustratorke Vesne Benedetič: “Odgovoril je: 'Knjiga naju je združila in ob njej se poslavljava.' Odpisala sem, da se ga bom vedno spominjala. Zahvalila sem se za vse lepe besede, ki nam jih je podaril.”

Naš jezik je vklenjen v prestroga pravila

“Najine poti so se pogosto srečevale, saj sva oba obdelovala isto polje, bogato polje našega jezika in književnosti,” nam je zaupal Faturjev slavistični kolega Jože Hočevar. “Pogovori so bili domala zmerom le strokovni ali še o primorskih tigrovcih in cilju njihovega boja: osvoboditi Primorsko izpod Italije in jo priključiti matični Slovenji. Bolj kot pri sodobni literaturi sva se zaustavljala v jezikoslovju, zlasti v času, ko sva bila v uredniškem oboru revije Primorska srečanja, kjer sem kot lektor skrbel za čim boljši jezik sodelujočih avtorjev. Pa tudi v zadnjem desetletju, ko sem v Primorskih novicah v rubriki Minuta, dve za boljši jezik odgovarjal na jezikovna vprašanja bralcev. Širok in v razvoj odprt je bil njegov pogled na naš knjižni jezik. V neki Minuti mi je nekoliko ušel namig, da bi bilo dobro včasih kakšno preveč togo določilo v naši slovnici zrahljati; 'pohoditi', sem zapisal. Takoj se je oglasil. Obšla me je bojazen, da bom kregan za predrzen glagol 'pohoditi'. Pa nisem bil. 'Prav imaš, naš knjižni jezik je zares preveč normiran!' je dejal. 'Preveč vklenjen v prestroga slovnična pravila?' sem povprašal. 'Prav to ti hočem reči. Napiši nekaj več o tem v tvoji Minuti. Dregnil boš v osje gnezdo.' Z rahlim dvomom sem prikimal: 'Bom razmislil.' Pa sem potem samo razmišljal, a obljube nisem izpolnil.”

Zaslužnega moža bodo k večnemu počitku položili v petek ob 14. uri v njegovem Zagorju. 

---