Od Maribora do Črne na Koroškem: poslastica za ljubitelje hoje in divjine

Pohorje je štajerski raj za ljubitelje narave in aktivnosti v njej, tudi pohodništva. Zato so gozdne poti na pogorju, ki se dviga do 1500 metrov visoko, dobro obiskane in označene, če se držite najbolj obljudenih. Proti koncu septembra prav veliko pohodnikov ni bilo več, zato pa toliko več gobarjev. Na Koroškem pa verjetno ni planinca, ki še ni stal na Uršlji gori in Peci. Obe sta mikaven in lahko dosegljiv cilj.

Kjer se Maribor zaleti ob vznožje Pohorja, stoji ob krožišču tabla, ki obvešča, da se tam začne znamenita Slovenska planinska pot (SPP), označena s prepoznavno rdeče-belo Knafeljčevo markacijo, ob kateri je zapisana številka ena. Še pred začetkom SPP, ki kot najstarejša slovenska obhodnica vodi do Debelega rtiča in je dolga 671 kilometrov, kdor se je loti, pa na njej premaga 37 kilometrov vzponov in ravno toliko spustov, pa se po slovenski zemlji že kar nekaj časa vije naša najdaljša daljinska pešpot Pot kurirjev in vezistov (PKV), skupaj dolga več kot tisoč kilometrov. Začne se v Gančanih v Prekmurju, konča na Slavniku, vmes pa lepo zavijuga po naši “kokoši”.

Pot kurirjev in vezistov

Pot kurirjev in vezistov, označena z modrim krogcem in rumeno piko znotraj, je bila uradno odprta leta 1969. Deloma poteka po poteh in mimo točk, ki so jih med narodnoosvobodilno vojno uporabljali partizanski kurirji in vezisti. Kdor hodi po njej, ne more spregledati številnih spomenikov in obeležij partizanom in njihovemu boju za osvoboditev izpod okupatorja. Vseeno pa pot, kot piše v zadnjem vodniku po njej, izdanem leta 2006, ni ideološko usmerjena. Čeprav ne vodi po tako zahtevnih poteh kot SPP, se je treba na njej povzpeti na 41 vrhov, višjih od tisoč metrov.

Osrednji pohorski hrbet je dolg 68 kilometrov, pogorje pa je najširše v srednjem delu, kjer je široko 25 kilometrov.

Ena od naravnih znamenitosti Pohorja - Črno jezero Foto: Nace Novak

Na Pot kurirjev in vezistov me je to jesen znova potegnilo 19 let po tem, ko sem prehodil odsek od nulte točke v Gančanih do Zavrha, ki je dan hoje oddaljen od Maribora. Odločitev za začetek v Mariboru je padla zaradi logistike in zato, ker je bil prvi cilj “Jesenskega pohoda”, kot sem poimenoval kratko šestdnevno pohodniško avanturo po delu PKV, peš prečiti Pohorje od štajerske prestolnice do Slovenj Gradca. Osrednji pohorski hrbet je dolg 68 kilometrov, pogorje pa je najširše v srednjem delu, kjer je široko 25 kilometrov.

Poleg širokih makadamskih gozdnih poti in bolj ali manj utrjenih gozdnih kolovozov, je bilo treba tudi po ožjih, manj shojenih poteh in enoslednicah. Podlaga pa se je spreminjala od mehko zemljaste do kamnite.

Čez Pohorje vodi vrsta poti

Po sprehodu od železniške postaje skozi Maribor, ki se je v lepem nedeljskem jutru šele dobro prebujal, so me, ko sem stopil z umetne na naravno podlago, markacije usmerile v gozd in kar takoj navkreber. Vedel sem, da vodi PKV čez Pohorje velik del po isti trasi kot SPP, zato se markacije niso podvajale. Sledil sem torej rdeče-belim. Čez Pohorje vodi vrsta poti, poleg SPP in PKV tudi Pohorska planinska pot, pa Pohorska kolesarska transverzala in še kakšna, tako da je markacij ponekod že kar preveč in lahko pohodnika zmedejo, kjer je PKV zavila malo po svoje, pa je bilo treba kar dobro napeti oči.

Na območju šotnih barij je priporočljivo hoditi po lesenih mostičkih, ki tam delujejo kot dobrodošel civilizacijski tujek. Foto: Nace Novak

Zadnji dan na poti me je v Mežici prebudilo drsanje ledu z vetrobranske šipe na parkirišču ob prenočišču. In sem bil vesel, da sem Primorec.

Sprehajalcev, pohodnikov in gobarjev je bilo nedeljskemu dopoldnevu in lepemu vremenu primerno veliko. Kljub dobrih deset kilogramov težkemu rukzaku na hrbtu, v katerem sem moral imeti glede na vremensko napoved, dejstvo, da se je september že nagibal k oktobru, in da me je čakalo nekaj dni hoje pretežno po svetu višjem od 1000 metrov nad morjem, tudi toplejša oblačila, sem bil kmalu pri hotelu Bellevue, na nadmorski višini 1042 metrov, do koder pripelje vzpenjača in kjer se pozimi smuča, jeseni pa so poleg nedeljskih izletnikov zgoraj prevladovali navdušenci nad adrenalinsko vožnjo z gorskimi kolesi, saj se spust proga začne prav pri postaji vzpenjače.

Po postanku v Mariborski koči, uro hoda naprej, kjer je tudi spomenik očetu Slovenske planinske poti Ivanu Šumljaku, se je promet pešcev na široki gozdni poti že nekoliko zredčil in do Ruške koče pri Arehu sem jih srečeval vse manj. Tudi temperatura je bila, primorske klime vajenim kostem, vse manj prijazna, zato pa okolica vse lepša. Bolj kot sem bil stran od urbanega okolja, lepši film se mi je odvijal, kamor koli sem pogledal. Drevesna kulisa se je spreminjala od listavcev prek mešanega gozda do iglavcev, ob njih pa pogosta, kopam podobna mravljišča, ki so sporočala, da je samo na Pohorju več mravelj, kot je na planetu ljudi.

Med šestdnevno pohodniško avanturico se je nabralo za dobrih 130 kilometrov poti, več kot 7000 metrov vzponov in ravno toliko spustov.

Poti so načeloma dobro označene, ponekod pa je bilo vendarle treba dobro napeti oči in se zateči k logiki ali intuiciji. Foto: Nace Novak

V Ruški koči sem bil kot edini prenočevalec tistega dne deležen pristne štajerske gostoljubnosti. Ponoči je deževalo, a je do jutra nehalo. Ob osmih zjutraj je termometer pred kočo kazal šest stopinj Celzija. Toplo oblečen sem stopil novemu dnevnemu cilju naproti - Rogli. Že po nekaj minutah hoje mi je bilo jasno, da na ponedeljek prav veliko pripadnikov svoje vrste ne bom srečal. Pohodnikov res ni bilo, zato pa me je na višku gobarske sezone presenetilo kar nekaj iskalcev teh gozdnih sadežev, ki so dajali človeku tudi nekakšen občutek varnosti v tistem čarobno divjem okolju, saj se mi je zdelo, da bi moral v primeru kakšne neprijetnosti le zavpiti, poklicati, in bi nekje iz bližine pristopicljala tetka s pleteno košaro polno jurčkov in mi ponudila pomoč.

Ves dan pod krošnjami dreves

Drugi dan na Pohorju sem bil praktično ves čas v gozdu in ker se je PKV za nekaj časa odcepila od zgledno markirane SPP, sem imel tudi z označenostjo poti kar nekaj težav. Markacij ponekod preprosto ni bilo, drugje so bile tako zbledele, da jih je bilo komaj videti in je bilo treba napenjati oči, uporabljati tudi logiko, intuicijo in celo stari dobri zemljevid v fizični obliki, ki sem ga imel, pristaš stare šole, za vsak slučaj s sabo. Med pripravami na pot sem namreč zasledil, da prav povsod v tistem gozdovju pa signal tudi ne lovi, tako da si s telefonom ne moreš pomagati. Ko sem zadnjih nekaj kilometrov do Rogle spet ujel na drevesih sveže zarisane markacije SPP, je bilo, kot da sem prišel na avtocesto.

Drugo etapo od Ruške koče do Rogle so poleg mestoma pomanjkljive označenosti poti zaznamovali še pot po robu Pohorskega pragozda, kjer je bilo od daleč slišati šumenje slapov, velikega in malega Šumika, čudovito črno jezero, ena od pohorskih naravnih znamenitosti, in spomenik 69 padlim borcem Pohorskega bataljona na Osankarici, kjer je bilo v zraku in tleh čutiti, da se je tam zgodila tragedija.

Poleg širokih makadamskih gozdnih poti in bolj ali manj utrjenih gozdnih kolovozov, je bilo treba tudi po ožjih, manj shojenih poteh in enoslednicah. Podlaga pa se je spreminjala od mehko zemljaste do kamnite, saj je Pohorje znano po posebnih kamninah, kot sta kristalasti skrilavec in tonalit, zato so se kamni, po katerih sem stopal, pogosto tudi simpatično svetili. Na značilnih šotnih barjih je bilo treba biti pozoren na blato, a tam, kjer so bila tla najbolj močnata, je za pohodnike in sprehajalce itak poskrbljeno z daljšimi odseki iz desk zbitih lesenih mostičkov, nekoliko dvignjenih nad tlemi, kar v tistem okolju deluje kot dobrodošel civilizacijski tujek.

Na Rogli po celodnevnem pešačenju v gozdu spet vse udobje tega sveta v hotelu Brinje, kjer pa so zaposleni tarnali zaradi slabega obiska. Temu naj bi botrovali nenadna ohladitev, spet več okužb s covidom, predvsem pa konec veljave turističnih bonov.

Sprehod z razgledom daleč naokrog

Tretji dan me je čakala 32 kilometrov dolga etapa od Rogle do Slovenj Gradca. Za razliko od preteklih dveh dni, ko sem hodil pretežno po gozdu, je bilo več hoje po za ta del Pohorja značilnih planjah, travnikih, ki so jih “vzeli” gozdu, da bi na njih pasli živino. Etapa, ki me je vodila mimo Lovrenških jezer, kjer je bila podlaga mestoma spet blatno zdrizasta, tako da je bilo najbolje hoditi kar po travi in kamnih tik ob poti, je postregla tudi z vzponi na nekaj značilno kopastih vrhov, od koder so se ob lepem vremenu ponujali razgledi daleč naokoli v vse smeri. 1537 metrov visok Jezerski vrh, 1543 metrov visok Črni vrh, najvišji vrh Pohorja, le meter nižja Velika Kopa, potem pa spust, med katerim sem presenetil skupino najstniških gamsov, ki so nezaupljivo zbežali, mimo Pavčkovih bolnišnic na Trški gori proti Slovenj Gradcu, do katerega sem kar lep kos poti hodil po asfaltu, kar je za ljubitelje hoje po naravi kot kazen.

Vrh 1699 metrov visoke Uršlje gore je še nekaj korakov za RTV oddajnikom. Foto: Nace Novak

Ker so (oziroma naj bi bili) na 88. točkah ob PKV tudi žigi, ki jih pohodnik vtisne v poseben dnevnik, ob njegovi zapolnitvi pa dobi celo neko priznanje, sem se šel, prepričan, da mi bo nekoč uspelo zbrati vse žige, tudi sam to igro, pa konec septembra nisem imel prave sreče. Koča na Osankarici je že pred časom pogorela in žiga pri njej ni bilo. Ribniško kočo so obnavljali, tako da sem tam našel le žig SPP in ga pritisnil v dnevnik. Tudi Grmovškov dom pod Veliko Kopo so prenavljali oziroma gradili na novo, a sem žig tam zraven vendarle našel. V prvi baraki Pavčkovih bolnišnic na Trški gori je od žiga ostalo le leseno držalo, priklenjeno na verižico.

V Slovenj Gradcu me je mladenka za točilnim pultom v lokalu, kjer naj bi ga imeli, ko sem ji omenil “nek žig neke poti”, prestrelila s pogledom, ki mi je dal vedet “daj, stari, spelji se.” Pa se nisem in sem zagnjavil še njenemu šefu, ki je rekel, da so ga pred leti še imeli, zdaj pa ne več. Zato sem v primerih, ko žiga ni bilo, v dokaz, da sem bil tam, naredil “selfie”.

Za piko na i še na Uršljo goro in Peco

Ko je bilo čudovito divje Pohorje, ki ga ne bom pozabil, za mano, sem jesenski pohod nadgradil še z vzponom na 1699 metrov visoko Uršljo goro, osamelec z od daleč vidnim RTV oddajnikom na bolj zašiljenem vrhu, ki se mi je nastavljal že ves prejšnji dan, ko sem nizal korake po najvišjih predelih Pohorja. V Planinskem domu na vrhu, kjer sem se okrepčal in malo poklepetal z novopečenim oskrbnikom, ki je tudi tarnal nad slabim obiskom in mi povedal, da je bilo zgodaj zjutraj zunaj -6 stopinj Celzija, je začel naletavati sneg. Za ne verjet. Dva dni kasneje, zadnji dan na poti, me je v Mežici prebudilo drsanje ledu z vetrobranske šipe na parkirišču ob prenočišču. In sem bil vesel, da sem Primorec. Pred začetkom vzpona proti Peci sem “za ziher” pod hlače oblekel še špichoze, zgoraj pa čez spodnjo termo majico še eno debelejšo in lahko puhovko.

Čeprav Pot kurirjev in vezistov ne pelje čez vrh Pece, je bilo idealno vreme dober razlog za krajši podaljšek do višine 2126 metrov. Foto: Nace Novak

Na Koroškem je PKV zgledno označena. Ne le z markacijami, ampak tudi z ličnimi lesenimi tablicami. Čeprav se pri Domu na Peci, ki je bil ob mojem prihodu zaprt - tam sem v dnevnik pritisnil žig Slovenske turnokolesarske poti, ki je bil edini zunaj -, PKV prevesi v dolino Tople, sem šel, ker naj bi bilo do vrha le uro in pol hoje, še na najvišji vrh Koroške in najvzhodnejši slovenski dvatisočak, kar mi je vzelo le dodatnih 50 minut. Vreme je bilo res idealno, zato bi bil greh, če se ne bi povzpel še tistih slabih 500 višincev do vrha Pece, 2126 metrov nad morjem. Nad dva tisoč metri je bilo tudi še nekaj zaplat snega od zadnjih padavin, a ga je sonce počasi topilo.

Na vrhu je bilo kar nekaj ljudi. Pretežno nemško govorečih planincev, ki so prišli z avstrijske strani. Seveda sem si vzel čas za še zadnji veličasten razgled 360 stopinj naokrog, s kakršnimi sem zahvaljujoč lepemu vremenu polnil oči že nekaj dni. Sledil je samo še spust. Ker sem bil v Črni na Koroškem dogovorjen s tam živečo “žlahto”, sem moral malo pohiteti, saj so me ob zaključku poti čakali s poznopopoldanskim kosilom.

Med šestdnevno pohodniško avanturico se je nabralo za dobrih 130 kilometrov poti, več kot 7000 metrov vzponov in ravno toliko spustov.

Krona jesenskega pohoda je bil naslednji dan še skoraj 1300 metrov dolg spust po jeklenici Olimpline nad Črno, ki gre tudi več kot 200 metrov nad tlemi, kar je bila super izkušnja, pa precej hitreje je šlo kot peš. “Zagotovo preko 100 kilometrov na uro,” so rekli tisti, ki Olimpline ponujajo.

---