Film kot spomin in opomin

Na Kino Otoku filmski program sestavljamo tako, da ... gledamo filme. A to vendarle ni zadosti za pomembne odločitve o tem, katere filme želimo predstavili našim gledalcem. Zato se o filmih tudi veliko pogovarjamo, med seboj in s kolegi, s filmom povezanimi prijatelji. In kadar je o določenem filmu še zlasti živahna debata, pomeni, da tako rekoč mora na otoški program.

“Ko odidemo, se ne moremo nikoli več vrniti,” pravi kuščar - starec 
v filmu Eami.
“Ko odidemo, se ne moremo nikoli več vrniti,” pravi kuščar - starec v filmu Eami. 

Kakšna pa so naša merila, če filme izbiramo onkraj takih ali drugačnih “uspehov”, mimo enoznačne “odmevnosti”? Najprej nas nujno zanima filmska govorica - način, na katerega avtor podaja vsebino filma, govorica, ki se pri zares zanimivih delih vselej na novo razvija, pogosto na novo nastaja. Tudi letos bo na Otoku na ogled kopica zanimivih filmov, med katerimi prav vsi razkrivajo ustvarjalno radovednost avtorjev. Seveda je pri izbiri pomembna tudi vsebina; tista, ki nas nemudoma prevzame, tista, za katero menimo, da nagovarja sodobnost, da se odziva na skupni tukaj in zdaj.

Film Zapiski iz nizke orbite (Notes from a Low Orbit, Mark Lyken) so na Kino Otok pripeljali prijatelji, ekipa Festivala filma in gibljivih slik Alchemy, a prišel bo tudi avtor. Z njim se bomo pogovarjali o prefriganem portretu mesteca Hawick na Škotskem, njegovih skupnostih in njihovih vsakodnevnih ritualih in navadah. Še en film, ki ga bo predstavil avtor Aleksej Lapin, pa je Krai, igriv in topel portret skupnosti in obenem duhovit film o filmu, v katerem nas filmska ekipa in prebivalci vasi družno vodijo po poteh svojega vsakdanjika, po poteh, ki duhovito vijugajo med sodobnostjo in zgodovino, realnostjo in fikcijo, smislom in nesmislom.

Otoški povratnik, mladi srbski režiser Marko Grba Singh, bo predstavil iskriv in oseben Rampart, v katerem začnejo v zapuščenem stanovanju otroštva v novem Beogradu sledi preteklosti prebujati idilične in hkrati travmatične spomine. VHS arhiv družinskega univerzuma v letih 1998 in 1999, v času Natovih napadov na Beograd, stke druženja, domače živali, video igrice in trenutke strahu in negotovosti v vsakdanjik v objemu zgodovinskega dogajanja. Še en srbski film režiserja, ki ga v Sloveniji dobro poznamo, je Strahinja BanovićStefana Arsenijevića. Priredba ljudske pesmi, v kateri sodobni migranti zasedejo vloge srbskih narodnih junakov, je žgoče aktualna adaptacija in realističen prikaz negotovih okoliščin beguncev, je lirsko-epska pripoved, ki razpira vprašanja identitete, tradicije, rase in ljubezni.

Poetičen in silno pretresljiv film, ki nas bo razorožil, tudi razjezil, je Eami avtorice Paz Encina. Eami v jeziku ajoreo pomeni gozd, tudi svet. Predstavniki plemena Ajoreo-Totobiegosode namreč ne delajo razlik: drevesa, živali in rastline, med katerimi živijo že stoletja, so eno. Deklica Eami tava po pragozdu, odkar so ji uničili vas in razgnali njeno skupnost. “Vse si zapomni,” ji reče kuščar - starec, ki jo spremlja. “Ko odidemo, se ne moremo nikoli več vrniti.” Film preprosto moramo videti, saj si moramo tudi mi zapomniti.

Nenazadnje opozarjam na precej svežo programsko sekcijo Ekstraserijsko, v kateri kažemo televizijske serije, ki jim ni para: letos hrvaško Območje brez signala (Područje bez signala) Daliborja Matanića, ki govori o majhnem hrvaškem kraju, kjer sta tranzicija in privatizacija ustavili življenje. Pretanjen in napet portret za regijo značilnega okolja je zgodba o boju za boljšo prihodnost, podčrtanim z ideali skupnosti in solidarnosti. Na festivalu si bomo ogledali prva dela serije, preostale dele pa si lahko na mah ogledamo na Voyo.

Pridite na Otok, na film v spomin!  

Varja Močnik je glavna selektorica filmskega programa.


Najbolj brano