Znanost sestavljanke

V Sloveniji še ni minila predvolilna kampanja brez obljube o znatnem dvigu sredstev za raziskave in razvoj. Ob tem, ko imajo politiki polna usta besed o tem, kako moramo iz Slovenije narediti ustvarjalno, razvojno naravnano družbo, je realnost iz dneva v dan bolj siva. Namesto da bi se država urejanja visokega šolstva in znanosti lotevala strateško in previdno, s solističnimi, politično in ideološko motiviranimi akcijami ruši ustaljena razmerja.

Znanost, tako kot umetnost, potrebuje avtonomijo. In ko skozi vrata predavalnic in laboratorijev vkorakajo politični mešetarji, je z avtonomijo konec. Seveda imajo znanstveniki, tako kot vsi drugi, svoja politična prepričanja in nič ni narobe, če imajo tudi javno izraženo strankarsko pripadnost. Seveda znanost potrebuje politično podporo. Brez te ne bi bilo Univerze na Primorskem in Univerze v Novi Gorici, še prej ZRS Koper. Brez te po svoji ločitvi od UP koprsko znanstveno-raziskovalno središče ne bi moglo postati samostojni raziskovalni zavod.

Odnos Janeza Janše do znanosti je identičen njegovemu odnosu do umetnosti, medijev, civilne družbe, sodstva. Vidi jih kot koščke svoje lastne oblastne sestavljanke.

Toda obstaja bistvena razlika med politično podporo, torej presojo, da sta oblikovanje ali nadgradnja ustanove v širšem javnem interesu, ter političnim trgovanjem. Ob ustanavljanju inštituta Rudolfovo in preoblikovanju fakultete za industrijski inženiring v javni zavod vsekakor gre za slednje. Žaljivo bi bilo kar tako reči, da sta fakulteta in inštitut slaba. Ampak novomeški študentje morajo pojesti še kar nekaj polente. Snovanje vseh treh primorskih ustanov je namreč trajalo leta, univerzi in raziskovalno središče so rasli organsko, zaposlovali raziskovalce in predavatelje z merljivimi uspehi in mednarodnimi izkušnjami, se postopoma umeščali v regionalni in nacionalni prostor.

Pri zadnji visokošolski polemiki je pomembno še dvoje. Prvič, denarja v slovenskem akademskem in raziskovalnem prostoru je kronično premalo, zato je vojna revežev vedno za ovinkom. In drugič: odnos Janeza Janše do znanosti je identičen njegovemu odnosu do umetnosti, medijev, civilne družbe, sodstva, zdravstva, šolstva. Ne vidi jih kot temeljne gradnike družbe, s katero politik le upravlja, in še to začasno. Vidi jih kot igrišča interesov, koščke svoje lastne oblastne sestavljanke, ki naj jih politika premika po mili volji in jih brez slabe vesti odvrže, če se slučajno ne ujemajo s strankarsko sliko. To je globok in resen problem, ki se ga bo treba v prihodnjem desetletju lotiti, tudi s pomočjo resne in globoke znanosti.

---

---