Štorje sz škrinje (13): Škalete, vrzote ino cukete

“Hodi poćasi po tih škalah, da ne padeš!” me je vsakič, ko sem letela skozi vrata, opozarjala nona Vanca: “Ino hodi ano pu ano, nisi miga na štadioni!” “Ja, ja ...” sem preskakovala po dve stopnici naenkrat. “Ku da bin govorila zidê! Ne lumpaj sz portonom, naš!” je naprej poveljevala. Prepozno. [Buuum!]

Samo štirinajst stopnic smo imeli iz pritličja v prvo nadstropje, a vsakič sem poslušala nonino žuganje, kot bi jih bilo sto. Zanjo je bila hoja po njih zagotovo težka, saj je revma naredila svoje, bolečine v kolenih in križu pa so še dodatno otežile njene korake.

Pa še nekaj je bilo: usodni padec noninega moža - mojega nonota Antona - leta 1959 po stopnicah v hiši, ko so živeli v Čevljarski ulici v Kopru. Nekdanja soseda, danes 79-letna Vera Jakšič, ki se je v večstanovanjsko stavbo priselila prav v tistem letu, nekaj dni pred žalostno nesrečo, se tistega 23. februarja dobro spominja. Ravno ko je prišla domov, je v pritličju veže s kamnitimi tlemi zagledala nezavestnega nonota, okrog njega pa sosede. Nekoga je slišala reči, da je treba poklicati rešilca, že čez uro pa je izvedela, da je sosed preminil.

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

To so škale, po katerih je 23. februarja 1959 usodno padel moj nono, Anton Baruca. Foto: Mirella Baruca

Takrat 49-letni Vanci sta nesreča in nenadna moževa smrt pustili globoko rano in morda je bila tudi zato vse prej kot umirjena gospa. Nona je kljub bridkim spominom svojo pot vedno ubrala po Čevljarski ulici, ki je bila, tako kot Kidričeva, zelo priljubljena med prebivalci Kopra. Bila je vedno polna ljudi, celo tako, se spominja Jakšičeva, “da niti dežnika ne bi mogli odpreti”. Tu so bile skoraj vse “glavne” trgovine.

Vanca Bomba osvaja slovenski medijski prostor

Glas o Štorjah sz škrinje se iz koprske Bošadrage vse bolj širi po vsej Sloveniji. Zgodbe o Vanci Bomba, ki so se s facebooka naselile na sobotne strani Primorskih novic, so v minulih tednih odmevale tudi na Radiu Koper, Radiu 94, na portalu Regionalobala in na Planet TV, zanimanje zanje pa so izrazili tudi na Televiziji Slovenija.

Sredi Čevljarske je v lični trgovinici sadje in zelenjavo prodajala Luciana Babič (dekliški priimek Jerman), danes 84-letna gospa. Luciana je živela v Kampelu v osemčlanski družini. Osnovno šolo je obiskovala v Manžanu, po zaključenem šolanju pa je peš hodila v svojo prvo službo v Vinakopru. Sledilo je delo v Fructusu, potem pa še v trgovini podjetja Nanos v Semedeli za Slavnikom, kjer je imelo samopostrežbo tudi podjetje Jestvina.

Mlada družina v koprskih solinah: Luciana, sinček Nedjan in Miro Babič. Foto: osebni arhiv Luciane Babič

Ker je bila družina številna, so otroci kaj kmalu poleteli iz domačega gnezda. Luciana je pri sedemnajstih letih spoznala postavnega Mira Babiča, ki je delal na “katastru”, kasneje pa na “vodovodu” (Rižanskem vodovodu), pred tem pa je obiskoval koprsko gimnazijo in bil Gildov sošolec (Gildo je bil sin none Vance in moj oče).

Lucianin mož Miro Babič (čepi tretji z desne) in moj oče Gildo Baruca (čepi prvi z desne) sta bila sošolca v prvi povojni generaciji koprskih gimnazijcev. Fotografijo je prijazno delil Oreste Zadnik, ki je bil njun sošolec (stoji v zadnji vrsti, označen s kemičnim svinčnikom).

Mladi par je rad plesal, zato je hodil v nekdanji hotel Triglav, v Menzo št. 1 (v prostore bivšega Mladinskega kulturnega centra MKC in sedanjega Centra mladih Koper), Circolo, pa tudi na Kardeljevo ploščad (ob nekdanjem SDK - Službi družbenega knjigovodstva, se je še spomnite?) in na teraso hotela v Žusterni. Popularen je bil tudi Letni kino ob sedanji koprski tržnici. Na plesiščih so se vrtele domače viže in italijanske pesmi, njena najljubša izvajalca sta bila Claudio Villa in Iva Zanicchi, od slovenskih pa Alfi Nipič, ki naj bi svojo kariero začel prav z nastopi na triglavski terasi v Kopru.

Luciana in Miro sta se poročila pri njenih 21 “končanih”, njun sin Nedjan pa je na svet prišel malo pred tem. Družinica je živela najprej v Šalari, nato pa se je preselila skupaj z moževimi starši v Čevljarsko ulico 32, nasproti vrat hiše, kjer je bivala nona Vanca. Prav zraven doma je leta 1968 Babičeva odprla svojo trgovino. Pregovorila sta jo tast in gospod Belič, ki ji je predal občinski prostor, v katerem je tudi sam prodajal zelenjavo.

Najprej je bilo potrebno trgovinico prenoviti, nato pa poskrbeti za ustrezno opremo: “stalaže”, omarice, šank. Ker skladišča ni bilo, je na pomoč priskočila soseda, ki ji je Miro v zameno za oddan kotiček na dvorišču uredil majhno klet. Babič je zrihtal nov šank; predelanega starega, ki so ga uporabljali v istih prostorih, ko je bila v njem pred zelenjavno še brivnica, pa so umaknili. In ko je bilo vse nared, je Luciana odprla svoj botegin z imenom “Sadje in zelenjava Babič”. Več o tem pa prihodnjič.

---