Štorje sz škrinje (11): Dišpeti otrok iz Bošadrage

Otroci Bošadrage smo znali odlično zapolniti svoj prosti čas. Do zadnje sekunde! Dopoldneve ali popoldneve, ko ni bilo pouka, smo večinoma preživljali na zraku ali “po vasi”, bi rekla nona Vanca.

Večkrat je tako modrovala: “Mati moja, kur bin jz trku klatla pu vasi, bi me poznau ceu Kupar!”

“Ja, nona, saj te poznajo!”

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

“Vidi jo! Ma kan ćeš, da grem!? Kaža e kieža, je reku uni. In še tu ne!”

“Pa saj hodiš tudi na cimiter, na klopce, do plaže, pa do tržnice in trgovine!” Od vsega naštetega je slišala samo zadnjo besedo ...

So pa starši, vsaj tako se je nam, otrokom, takrat zdelo, malo manj vedeli, kaj vse smo mulci in mule počeli, ko nas ni bilo doma. Med drugim smo delali tudi “dišpete”.

“Ben pa kaj čon òstat brez jis?”

“Ufffa, nona, kaj si sitna?”

“Ma čuj jo! Jimaš jezik kur krava rep. Še krava ga nima taku duziga! Hodi, hodi uan, ki je buljše. Ala, molaj se malić na zrak!”

V isti sapi me je podila ven in hkrati očitala, da sem neprestano zunaj. Kako naj tako otrok ve, kaj je “in regola”?! No, v resnici smo otroci zelo dobro vedeli, kaj je prav in kaj ni.

So pa starši, vsaj tako se je nam, otrokom, takrat zdelo, malo manj vedeli, kaj vse smo mulci in mule počeli, ko nas ni bilo doma. Med drugim smo delali tudi “dišpete”. Zvonili smo po hišah, se igrali “na tate in policije”, “na šolo”, “girakantoni”, z elastiko, žogo - med dvema ognjema, nogomet, “krast polja”, skrivalnice in tako naprej. Kdor je imel kotalke, je eno posodil drugemu, vsak je na svojo položil karton, se usedel in se z dvignjenimi nogami spustil po klancu od “volta” pri oltarju do velikih železnih vrat na Ribiškem trgu, ki so zapirala vhod v Luko. In tako neštetokrat - dol in gor. Prometa ni bilo, parkiranih avtomobilov na trgu pa le za eno roko.

Naše “ozemlje” je segalo sprva od Rive (tako smo rekli Ribiškemu trgu, najbrž se je poimenovanje “Riva” ohranilo iz časov pred Luko Koper, ko se je tu raztezal mandrač) do Destradijevega trga in Izolskih vrat. Ko smo se tam naveličali iger, smo teritorij razširili tudi na druge koprske ulice in okolico. Celo za znano koprsko legendo - Greto, o kateri poje danes Tulio Furlanič, smo hodili po celem mestu in jo “zašputavali”. A vedno brez zlobe! “Kraljica temnih cest” nas je zato velikokrat lovila, včasih je padel kak udarec, Melito je nekoč v teku zadela s ključi po glavi. Nekaj solz je priteklo, a do doma so se že posušile. In bolje je bilo tako, sicer bi jih še doma “slišala”!

Najbolj avanturistični so bili odhodi v soline, kjer smo v Škocjanskem zatoku že tedaj “supali” po naše. Bogsigavedi odkod smo privlekli večje stiroporne plošče, vzeli dolge palice - tedaj se je med kanelami našlo veliko odpadlega lesa, ki ga je hodila nabirat tudi moja nona za podkurit ogenj na domačem špargertu - in se podali čez vodo do železniške proge in nazaj. Pozimi, ko je zatok prekrila debela plast ledu, smo se tudi brez drsalk znali drsati. Da smo nato odšli domov vsi blatni, včasih tudi mokri kot cucki, ni treba posebej poudarjati.

Zelo zanimive so bile tudi večurne vožnje z dvigalom gor in dol v rumenem bloku na Vojkovem nabrežju ali v nekoliko počasnejšem “liftu” v vijoličnem bloku na Muzejskem trgu. Stolpnice smo najraje obiskovali našemljeni v času pusta, saj smo iz vsake prišli s polnimi vrečami bombonov, piškotov, mandarin, krofov in celo jajčk, ki so nam jih prijazni prebivalci podarili za pusta hrusta. Včasih je kdo primaknil tudi kak dinar.

Poletni večeri so bili naši vse do 22. ure. Telefonov seveda ni bilo, zato so v temi odmevali klici: “Pavla, domov! Meeeeeelitaaaa! Mirella, ale ... Snježana! Ajmo, Božica! Duškooooo! Mladen, Vesnaaaa! Miiiiilaaaan!”

To je bil zadnji znak, da je treba igro zaključiti. Brez oklevanja smo se razšli in odhiteli vsak v svoj dom.

Če sem bila zgodnja, sem še srečala nono, ki je gledala pri nas televizijo. Na srečo jo je spanec hitro odnesel, tako da je pozabila na razmetan kamberin: “Grem spot. Lahko nuć. Stovi nogo kamer snuć!”

Taka so bila naša poletja, ki smo jih bolj kot na plaži preživljali na ulicah. A tudi na koprsko kopališče smo radi zahajali, tako kot nona Vanca. O tem pa prihodnjič.

---