Štorje sz škrinje (9): Lončić s prci

Nona je zelo rada pripovedovala o dogodkih iz preteklosti, še raje pa o življenju ljudi, ki jih je poznala. To ni bilo obrekovanje, nikakor ne, pač pa dnevno informativni klepet ali, če hočete, poročila. Poslušalci okrog nje smo sprejemali informacije, ona pa je bila oddajnik. Ampak, saj se še spomnite, kajne - znaj ino mući!

Nonino predavanje je trajalo več kot šolska ura. Vmes ni bilo odmorov, niti glavnega ne. Če si slučajno zaprl oči ob njenem žlobudranju in začel sladko dremati, te je hitro pripeljala v budno stanje.

“Ma kaj spiš? Se spi ku je nuć, ne pupudan. Nanka neć ti ne bom vć povela, ki me ne pašlušaš!”

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

“Nona, kaj nisi rekla, da boš šla k Hildi na obisk?” sem poskušala zamenjati temo.

“Ja, ma je še masa gorko. Čon jet ponjer, ki bo zrak. Kaj Pavleta je doma?”

V sekundi, ma kaj sekundi, tisočinki sekunde, je Vanca Bomba eksplodirala. Oprostite kletvicam, ampak so originalne. “Jebenti tojga boga, dio kuel povero, da bi te strela udarla! Ma kaj nimaš druzga za delat kur te razbijat jejca ino hitavat prce u lončić?! Muša!”

Pavla, ki je bila in je še danes, poleg Melite, moja najboljša prijateljica, je bila Hildina hčerka.

“A, verjetno je. Bom šla tudi jaz potem do nje malo na ulico,” sem odvrnila.

“Ma ta pupa se zmeron samo smijà.”

“Pa kaj ni lepo, da se človek smeje? Raje kot da se jezi.”

“Ja, ki ti, invece, si pej dišpetoža. Si anka za preu, ma però anka teštarda.”

“Kaj pa Melita?” sem vlekla iz nje.

“Milita je masa superba. Ma me pijaži vsenako. Njezina mama Nadja (poleg Joli, tudi nonina frizerka, se spomnite? op.a.) je puno lepa ino pridna žena.”

“Kaj pa Snježana?”

“A, od Kristine? Ben, kaj ji falì?!”

“In Božica?”

“ ... ki jima dva brata, so v redu anka onì. Bašta zdaj, kaj češ, da gremo skuzin ceu Kupar?”

“Nona, me srbi hrbet. Daj, popraskaj me ...”

“Ben, suci si ta majon, če ćeš, da te porušam! Mama mia, krku grampe ki jimaš! Hodi se umêt!”

Pa ni bila umazanija, le opečen hrbet po dolgotrajnem posedanju na koprski plaži in oluščena koža.

“Nona, to je zato, ker se lupim!”

“Forši, ja.”

Sedaj pa še obljubljena zgodbica. Lahko da je bila le planjavska pripovedka ali nonina nova štorjica, kakorkoli, meni je bila zanimiva, ker sem potem, ko sem jo slišala, tudi sama preizkusila to ... Vas zanima, kaj?

V Planjavah je živel vaški posebnež po imenu Tomaž. Rad jo je marsikomu zagodel. Nekega dne je vzel lonček in z njim hodil od vrat do vrat. Ne, ni prosil vbógajme. Ko so se odprla vrata, je vaščanu ali vaščanki pod nos pomolil posodo in umaknil roko, s katero jo je tesno pokrival: “Vidi, vidi, kaku vinja!”

Vaščani nad vonjem seveda niso bili navdušeni. Lonček je bil navidezno prazen, v njem pa je bil, ne boste verjeli, Tomažev prdec! Ja, prav ste prebrali.

Nastala je celo pesem, ki gre takole:

“Tomaž, kaj ćuhaš,

kaj daš?

En lončić pokril,

s prci zalil,

počaki doma,

bomo jeli obadva!”

Ne vprašajte, kaj naredi otrok, ko sliši tako zgodbo! Tako je. Poiskala sem jogurtov lonček, vanj ujela nekaj vetrov, ga pokrila in šla trkat - noni na vrata, seveda!

“Nona, nona, odpri! Imam nekaj zate ...”

“Kaj ćeš jemt zdaj? Ćuham kosilo, nimam cejta!”

“Ma odpri, ki bi ti rada nekaj pokazala ...,” sem trkala.

“Fêni s tim šakramentadim tučenjem! Mi boš hitla vrata dol!”

“Uffffa, koliko časa še?” sem v strahu, da mi potegavščina ne bo uspela, nestrpno pričakovala nono in tiščala roko nad lončkom.

“Čum væle odoprit. An momento, da se mi ne šažge na ognji!”

Ko so se odprla vrata, sem počakala, da je nona stopila ven in ji pod nos pristavila lonček. Uuups.

V sekundi, ma kaj sekundi, tisočinki sekunde, je Vanca Bomba eksplodirala. Oprostite kletvicam, ampak so originalne.

“Jebenti tojga boga, dio kuel povero, da bi te strela udarla! Ma kaj nimaš druzga za delat kur te razbijat jejca ino hitavat prce u lončić?! Muša!”

Eksperiment je uspel. Za hip sem se spomnila na Tomaža in čeprav ga nisem mogla (s)poznati, niti nisem videla njegove slike ali fotografije, sem uzrla fantove nagajive oči. Kaj vse je še skuhal, kdo ve?!

Vem pa, kaj vse smo znali ušpičiti otroci Bošadrage, še posebno takim, kot je bila Vanca. A o tem naslednjič.

---