Štorje sz Škrinje (8): Tići golobići

“Nona, nona, proooosim, povej mi še enkrat tisto štorjo od golobićev,” sem jo vsakič znova prosila, ko sem prespala pri njej.

Nona Vanca je živela v isti hiši in nadstropju kot moja družina. Imela je svojo kuhinjico, spalnico, na hodniku pa “lavandin” in kredenco. Spati pri njej je bila cela dogodivščina, najbolj mi je bila všeč visoka postelja, na katero sem morala splezati. V sekundi sem zaspala, razen ko so bili na vrsti Tići golobići. To pa je bilo - skoraj vedno.

“Ma uno sen ti povela več stu boti. Ćeš š'an'bot jo šlišat, kaj ni zadosti?!” me je skušala pregovoriti.

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

“Nočem druge! Golobiče bi, je najlepša,” sem vztrajala.

“Ben, ala, ma na žvelto. Je ura za spot! Alora: su bli pupa ino fant, ki je šu u vojsko. In tabot ji je reku 'Prsezi, da boš zmiron moja, kur smo živi ali mrtvi!' Inu je šu se borit.”

Spati pri novi Vanci je bila cela dogodivščina, najbolj mi je bila všeč visoka postelja, na katero sem morala splezati. V sekundi sem zaspala, razen ko so bili na vrsti Tići golobići. To pa je bilo - skoraj vedno.

Poznala sem vsak stavek, ampak poslušala bi jo bila v nedogled. Ta zgodba me je tako pritegnila, da sem si pripoved živo predstavljala, kot bi gledala film.

“In je pasalo leto in fanta ni in ni blo damu ...”

“So ga ubili,” sem vskočila.

“Mući, da ti povem. Alora od anbot je pršu na njena vrata in ji reku, da naj gre sz njim.”

“Ponoči,” sem jo dopolnila.

“Ja, je bla nuć. Eno ta pupa je šla. Hodijo, hodijo in ona vpraša 'Ma kam gremo, kaj je še dosti?' In fant ji reče: 'Ne, ne, smo vre blizek!'. Jin grejo napret. Ta fant je vselin u ano potihen govoru 'Vivi o morti, šempre insieme!'. Eno hodijo in ona se opet lamentà: 'Me bolijo noge, kaj je še puno za hodit?', eno ta fant jo prime in jo takà vleć za roko: 'Eko, še malić'. Alora pridejo pred cimiter ...”

Tu je zgodba postajala vse bolj napeta. Lahko si mislite, kakšni prizori so mi frčali po mislih ... Stisnila sem se k noni in komaj slišno dihala.

“... Ku pupa vidi, da kam sta pršla, vpraša fanta: 'Ben, ma kaj smo pršli les, te su mrtvi!'. Ino fant jo pelje do srede cimiterja in ku je vidla bužo, je takala teć krki je mogla. Ino fant je steku za pupo. So tekli ino tekli in menomal je pupa prtekla prva do cêrkve. Je primla kluko od vrat, ma so ble zaklenjene. In je poćela klicat: 'Na pomoć, pomoć, pomagajte!' Hvala bogi je bil tan župnik ino je odopro vrata, pupa je stekla nuter, in žvelto zapru. In u tisten pride na vrata njezin fant. In takà tuč po vratih: 'Tići golobići pu vratih trkljajo, odprite ti vrata, da nutre pasajo!'”

“Nona, zakaj jo je lovil?” sem prekinila dramatičen trenutek, saj je bila napetost prehuda.

“Je tel, da je sz njim. Perke mu je obljubla, da živi ali mrtvi - vedno skep! Tu se nikdar ne reče, naš!”

“Alora uni župnik mu je reku: 'Znam, da niso tići golobići! Kaj biš teu od pupe, hodi tam, kamr ti je mesto!' Ma se ni pobral proč. In opet je tákal tuć: 'Tići golobići pu vratih trkljajo, odprite ti vrata, da nutre pasajo!' Je tuku ino tuku, da bi hitu vrata dol. Ma so bla masa debela, ni mogu. Alora je reku, da kur bu dala pupa nazaj njegov prstan skozi bužo od vrat, da bu šou proč. Ino ta bušca pupa si ni mogla dat rinke dol sz prsta!”

“In potem ...” sem zadrževala sapo.

“Neč, župnik ji je reku, da naj mu vrne, kar je njegovega, da bo šu proč. In ki prstan ni šou dol, je skozi bužo od kluča stovla prst ...”

Ne bom napisala zaključka. Ker mi ni bil nikoli všeč. Navkljub mračni pravljici, že skorajda grozljivki, sem potonila v sen. Za drugo nisva imeli več moči, ne nona, ne jaz.

Naslednjič o vetrovih, pa ne tistih v naravi ...

---