Džin, vizumi, 13. julij, klici in “kraja” Černigoja

Sreda. Računalnik je zacimbelinkal. Novo sporočilo. Pošiljatelj: Tanja Mljač, konzulka v Trstu. “Dragi prijatelji, kot morda veste, se moj mandat v Trstu v ponedeljek izteče. S strumnim dostojanstvom, a ne z lahkim srcem se poslavljam od dela, ki sem ga že drugič v svoji karieri opravljala z velikim veseljem, to pa predvsem zato, ker sem se med vami vedno počutila kot doma.”

Tanja Mljač je s tem tednom uradno zapustila slovenski konzulat v 
Trstu. Foto: FOTODAMJ@N
Tanja Mljač je s tem tednom uradno zapustila slovenski konzulat v Trstu. Foto: FOTODAMJ@N

Kdo ste, Tanja Mljač? Diplomati ste običajno zadržani, težko je kaj izvedeti o vašem zasebnem življenju. Drži, da ste med lansko karanteno proizvajali džin in pršilo za svež zadah?

“Ma kdo vam je to povedal?”

“Ljudje so spraševali, kako bi lahko šli na kavico v Trst ali po bencin v Slovenijo, če malce karikiram. Bilo je zelo pestro tudi zaradi nenehnega spreminjanja odlokov.”

Naši viri v diplomaciji.

“Prvi podatek je zgrešen. Ravno pred kratkim sem prosila na ministrstvu, naj mi vklopijo pregled depeš od doma. Čudili so se, kako da tega še nisem uredila. Pač, med karanteno nisem ostala doma, vedno sem hodila v službo.”

“Ne samo na papirju, tudi dejansko se po lanskem srečanju dveh predsednikov v Trstu pozna velik napredek v odnosu z italijanskimi sogovorniki.”

Kaj pa informacija o džinu?

“Nekaj sem poskusila, ja. Moje veselje so sicer eterična olja. Danes sem se ukvarjala s sivko, na primer. V drugem življenju bo to moje delo.”

Kaj pa informacija, da igrate klavir, bobne in kitaro, drži?

“Kaj bi to pisali ... V glasbeni šoli sem igrala klavir.”

Kje ste preživeli otroštvo, v Lokvi pri Divači?

“Vikende sem preživljala v Lokvi, živeli pa smo vedno v Kopru.”

Se pravi, da ste ob prihodu na konzulat v Trstu že poznali življenje ob meji.

“Študij me je predisponiral, da sem prišla v Trst. Med študijem sem namreč začela spoznavati manjšince.”

Kaj ste študirali?

“Zaključila sem študij angleščine in umetnostne zgodovine, za podiplomski študij pa sem izbrala politologijo in ameriške študije.”

Kdaj ste začeli delati v diplomaciji?

“Ko sem bila na študijski izmenjavi v Washingtonu, sem izvedela za razpis za vstop v diplomatsko službo. Prijavila sem se, povabili so me na razgovor in takrat se je začelo.”

Kdaj je bilo to?

“ Leta 2000.”

Katera je bila vaša prva zadolžitev?

“Zanimali so me mednarodni odnosi v kulturi, na tem področju sem tudi delala tri leta, potem sem prišla v Trst. Prvi mandat je trajal od junija 2003 do leta 2008, drugi od julija 2016. Začela sem kot vicekonzulka, nato sem napredovala v konzulko.”

Med vašim dvakratnim službovanjem v Trstu se je izmenjalo več generalnih konzulov, koliko pravzaprav?

“Prvi mandat sem začela z Jadranko Šturm Kocjan, po dveh mesecih je prišel Črtomir Špacapan za eno leto, nato do konca mandata Jože Šušmelj. Drugi mandat sem začela z Ingrid Sergaš in ga zaključila z Vojkom Volkom.”

Značajske razlike med naštetimi so kar opazne. Se je to poznalo?

“Seveda. Vsak generalni konzul ima svoj značaj in temu primerna je tudi usmeritev dela.”

Kdaj je bilo najbolj naporno?

“Zelo naporno je bilo na začetku prvega mandata, ko sem imela po 200 ljudi pred vrati. Delo je bilo suhoparno in hkrati naporno.”

Zakaj je bila takrat vrsta pred vrati?

“Šele vstopali smo v EU, zato je bilo ogromno dela povezanega z vizami. Če primerjam prvi in drugi mandat, je to čisto drug svet ... V drugem mandatu nisem izdala niti ene vize, kar priča o tem, kako se je konzularno delo bistveno spremenilo.

Bilo je res tečno tudi lani v obdobju pandemije, ko smo prejemali tudi po več sto klicev na dan. Ljudje so spraševali, kako bi lahko šli na kavico v Trst ali po bencin v Slovenijo, če malce karikiram. Bilo je zelo pestro tudi zaradi nenehnega spreminjanja odlokov. V določenem trenutku še sami nismo razumeli čisto nič.”

Sta bila vaš prvi in drugi mandat v Trstu različna tudi po odnosu italijanskih oblasti do slovenske države?

“Odnos se je bistveno spremenil po lanskem 13. juliju. Ne samo na papirju, tudi dejansko se po lanskem srečanju dveh predsednikov v Trstu pozna velik napredek v odnosu z italijanskimi sogovorniki.”

Spravno dejanje Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle so spremljala tudi negodovanja in protesti. So se nasprotniki dvojnega poklona v Bazovici oglasili tudi na slovenskem generalnem konzulatu v Trstu?

“Prejeli smo kar nekaj klicev in pisem ... Ni bilo prijetno, res. Bili smo pred zahtevno nalogo, priprave so terjale veliko energije, zato res ni bilo prijetno poslušati nekaterih posameznikov, ki bodo mogoče šele čez čas razumeli, kaj se je zgodilo 13. julija 2020 v Trstu.”

To so tisti primeri, ko se morate diplomati zelo obvladovati. Ampak stres in čustva vendarle morajo iz telesa. Kako ste si pomagali, s tekom?

“Ja, tek v naravi je res najboljša stvar.”

Tudi to, da tečete, smo izvedeli.

“Zadnja leta bolj neredno.”

Ste tekmovali?

“Bila sem atletinja, da. Moja disciplina so bile kratke proge in tek čez ovire.”

Boste olimpijske igre spremljali od doma ali že odhajate v Ljubljano?

“Gotovo jih bom spremljala. Še nekaj časa bom na dopustu, ki se mi je nabral, ker sem se pred leti predčasno vrnila s porodniške. Bom doma in s Socerba budno bedela nad Trstom (se zasmeje).”

Kakšna bo vaša zadolžitev v Ljubljani?

Odzvala sem se povabilu predstojnika diplomatske akademije, ki v ministrstvu deluje od lanskega leta, namenjena pa je izobraževanju in usposabljanju zaposlenih na zunanjem ministrstvu. Akademija skrbi za to, da so diplomati seznanjeni z novostmi in tudi za to, da se prenese teorija v prakso.

Se boste preselili v Ljubljano?

“Ostala bom tu. Živela bom tu in se vozila vsak dan.”

Generalni konzul Vojko Volk nam je povedal, da na konzulatu že jočejo, ker odhajate. Zelo vas bodo pogrešali. Posebej je omenil vaš doprinos pri selitvi konzulata iz Ulice San Giorgio v sedanje prostore ob rimskem gledališču.

“Ja, takrat je bilo grozno.”

Zakaj?

“Konzulat v Trstu je takrat deloval v formatu ena plus ena, kar pomeni, da sva bila poleg sodelavke v tajništvu generalni konzul in jaz. Na komu je bila potem vsa selitev, lahko uganete ... Bilo je težko, ker sem se ukvarjala z mnogimi tehnikalijami in zelo malo z diplomacijo. Bila sem nepremičninski agent, gradbeni mojster, morala sem najti prostore, iti k notarju ...”

Razporediti slike na stenah ...

“Seveda.”

Katera dela krasijo konzulat – Spacalova, Palčičeva in Černigojeva?

“Imamo res lepo zbirko Spacalovih grafik, sejno sobo krasi monumentalno delo Jožeta Cesarja s prizorom upora tržaških pristaniških delavcev, grafike Zore Škerk, imeli smo tudi prelepo platno Avgusta Černigoja, ki pa so ga lani odnesli v ministrov kabinet v Ljubljano.”

Kabinet sedanjega ministra Anžeta Logarja?

“Da. Ampak tista umetnina mora nazaj (se zasmeje)! To je krasna slika, pogled z Opčin na Trst.”

Drži, kar so nam še rekli viri, da je slovenska manjšina postala vaš hobi? Hobi?

“Ja, deset let sem se vsak dan ukvarjala z njo ...”

Imate nasvet za Slovence v Italiji, zdaj ko odhajate iz Trsta?

“Držite trdno, bodite Slovenci še naprej, pazite na slovenski jezik in na našo kulturo, da bo živela naprej.


Najbolj brano