V Luki danes štirikrat več tovora kot ob osamosvojitvi
7. Val
25. 06. 2021, 08.00
, posodobljeno: 10. 07. 2021, 20.14
Trajekt Venus je bil 25. oktobra leta 1991 tik pred polnočjo poln do zadnjega kotička. Pripadniki JLA so vkrcali vse, kar jim je prišlo pod roke, in odpluli. Pristanišče je bilo zadnje ozemlje Slovenije, ki ga je doseglo olajšanje ob odhodu zadnjega vojaka JLA. Samostojna Slovenija je zadihala. A kot večina podjetij se je tudi Luka Koper z osamosvojitvijo države morala hitro preusmeriti z izgubljenih jugoslovanskih trgov. Danes je za polovico večja kot pred 30 leti, skupni pretovor pa se je v tem času povečal za štirikrat.
V Luki Koper, ki jo vodi Dimitrij Zadel, so na vprašanje, na kaj so v 30 letih po osamosvojitvi najbolj ponosni, odgovorili: “Po osamosvojitvi Slovenije se je Luka Koper zelo hitro prilagodila novim okoliščinam. Izgubljene blagovne tokove iz bivših jugoslovanskih republik je nadomestila na srednjeevropskih tržiščih ter po vstopu v novo tisočletje pričela intenzivno vlagati v nove kapacitete. Danes je najpomembnejše pristanišče za Avstrijo, po pretovorjenih količinah kontejnerskih enot (TEU) ima primat v Jadranu, v letu 2020 pa se je po ustvarjenem prometu avtomobilski terminal Luke Koper znašel med peterico najuspešnejših terminalov v Evropi,” Od leta 1991 do danes so se za krmilom zvrstili Rudi Dujc, Bruno Korelič, Marjan Babič, Robert Časar, Gregor Veselko, Bojan Brank, Gašpar Gašpar Mišič, Andraž Novak in Drago Matić.
Lastninjenje po udarniški zgodovini
Konec leta 1990 je Luka Koper pričakala z rekordnimi rezultati (5,5 milijona ton skupnega pretovora in 1562 zaposlenih), k čemur so največ prispevale količine razsutih in sipkih tovorov. V osamosvojitvenem letu 1991 je skupni pretovor strmoglavil za petino in padel na raven iz leta 1988, število zaposlenih pa na 1343, leto kasneje na 1159 delavcev. A že v letu 1992 se je krivulja prometa obrnila navzgor.
10 predsednikov uprav se je zvrstilo na čelu Luke Koper od osamosvojitve Slovenije
Kmalu se je začel tudi naporen proces lastninskega preoblikovanja - iz sistema družbene lastnine v tržni ekonomski sistem. V Luki Koper je bilo to še nekoliko težje kot v večini drugih podjetij zaradi posebnega pomena pristanišča, njegove udarniške zgodovine, prepletenosti naložb v infrastrukturo, ki so jo plačevali pretežno iz prihodkov podjetja.
Rezultat procesa je Luka kot enovito podjetje, ki upravlja vse terminale. Država je z zakonom podržavila zemljišča, oprema in stavbe pa so postali zasebna lastnina Luke Koper. Proces lastninjenja so zaključili 7. junija 1996, ko je bila Luka vpisana v sodni register kot delniška družba. Država kot lastnica pristaniške infrastrukture je postala 51-odstotna lastnica podjetja. Vlada je 15 let kasneje državne prednostne delnice brez glasovalnih pravic konvertirala v navadne. S tem se je povečal tudi vpliv politike v upravljanje pristanišča, predvsem imenovanje uprav.
Luka je koncesijsko pogodbo z državo za 35 let dobila leta 2008. Leta 2011 pa je bil sprejet državni prostorski načrt za pristanišče.
Pristanišče večje za 1,5-krat
V letu 1991 se je pristanišče raztezalo na 181 hektarjih, konec lanskega leta pa na 280 hektarjih. Lanski skupni pretovor, ki ga je zaznamovala pandemija, je znašal 19,5 milijona ton. V osamosvojitvenem letu 1991, ki ga je zaznamovala izguba jugoslovanski trgov, pa so pretovorili 4,3 milijona ton.
Razvoj Luke Koper in pristaniške dejavnosti najbolj pokažeta podatka o strateških tovorih: to so kontejnerji in vozila. Leta 1991 so v Luki pretovorili 62.141 kontejnerskih enot TEU, konec lanskega leta pa so našteli že 945.051 TEU. V letu 1991, ko še niso imeli samostojnega avtomobilskega terminala, so pretovorili 15.347 avtomobilov, lani pa 617.157, s čimer zasedajo prvo mesto med vsemi sredozemskimi pristanišči. Tudi število pretovorjenih vagonov je danes trikrat večje kot leta 1991; takrat jih je bilo 82.000, danes že skoraj 259.000 na leto.
V 30 letih so v podjetju pridobivala pomen številna “nova” področja, kot so kakovost, izobraževanje, digitalizacija, inovacije, pridobivanje evropskega denarja za razvojne projekte, ozaveščanje o varovanju okolja in skrb za sobivanje s prebivalci, ki živijo v bližini pristanišča.