Po dolgih letih v zavodu se bodo selili v stanovanja

Dom na Krasu v Dutovljah, kjer skrbijo za odrasle z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, se pripravlja na deinstitucionalizacijo. V prihodnjih letih bodo vse stanovalce, ki jih je več kot 170, preselili v hiše in stanovanja. V skupinah po štiri ali največ šest bodo živeli kar se da običajno življenje s podporo zaposlenih, ki zdaj delajo v zavodu. Gre za pilotni projekt v Sloveniji, ki ga podpira EU.

DUTOVLJE > “31 let sem bila stara, ko sem prišla v Dutovlje. Zdaj jih imam 52.” “Tu sem že 13, 14 let.” “Tu sem že enajsto leto.” Tako pravijo stanovalci Doma na Krasu v prvem filmčku, ki so ga pripravili med preobrazbo oziroma deinstitucionalizacijo doma. V celotnem procesu jih nameravajo pripraviti devet, na koncu pa še dokumentarec.

Pilotni projekt za Slovenijo

Socialno-varstveni zavod Dutovlje je bil ustanovljen leta 1992. V njem, ki se zdaj imenuje Dom na Krasu, skrbijo za 171 stanovalcev. A ne bo več dolgo tako. “V načrtu imamo, da bomo v petih letih dom zaprli, da ga ne bo več,” pravi direktor Matjaž Prelc. Pripravljajo se namreč na selitev po skupnostih, v stanovanja in hiše, kjer bodo živeli v skupinah po štiri ali največ šest. Stanovalci bodo - ob stalni podpori zaposlenih - skrbeli za stanovanje, prehrano, red in čistočo, organizirani bodo kot gospodinjstvo.

171

stanovalcev biva v Domu na Krasu

52

jih je že v stanovanjskih skupnostih

Na tak način so prvi stanovalci Doma na Krasu zaživeli že pred več kot 15 leti, ko so odprli prvo stanovanjsko enoto. Danes jih v petih stanovanjih in hiši v Dutovljah, Postojni in Sežani prebiva že 52. “Nekaj prakse imamo. Vidimo, da se stanovalci socializirajo, obnovijo svoje spretnosti, se jih na novo naučijo,” pravi Urška Sorta, vodja projekta deinstitucionalizacije. “To je nujno. Dokazano je, da človeku škoduje, če je zaprt. Naslanjamo se na evropske smernice, zgled so nam države Italija, Češka, Anglija, Srbija, Makedonija, Hrvaška ... Naš projekt pa je prvi, pilotni, v Sloveniji,” dodaja.

Iz štiriposteljne sobe v svoje gospodinjstvo

V Domu na Krasu nekateri še vedno bivajo v štiriposteljnih sobah, kopalnico uporablja po 40 ljudi. Razmere po selitvi v stanovanja bodo neprimerno boljše. Poleg tega bodo obravnavo potem lažje prilagodili vsakemu posamezniku. Bo pa to terjalo veliko več mobilnosti zaposlenih, ki ne bodo več prihajali na delo v Dutovlje, pač pa na posamezne lokacije hiš in stanovanj. “Sistem dela bo povsem spremenjen. Smo pa obljubili, da nihče ne bo ostal brez službe. Pričakujemo, da bodo potrebe približno enake kot zdaj,” pravi direktor Prelc.

Milka Gatnik

stanovalka Doma na Krasu

“Meni veliko pomeni, da bom lahko imela bolj normalno življenje. Svoboda je pomembna, in če si v stanovanju, jo imaš več. Za dobro počutje je treba iti ven. A zunaj so tudi pasti ...”

Prilagajanje ljudi, ki že dolgo bivajo v instituciji, na nove razmere je dolgotrajen proces. Tako so se o selitvi začeli pogovarjati že lani, zdaj se znotraj doma selijo po nadstropjih tako, kot bodo nato teritorialno razdeljeni - stanovanja bodo imeli v Istri, na Krasu in na Goriškem. “Stanovalci, ki so že izrazili željo za bivanje na določenem območju, se v zavodu preselijo skupaj z osebjem. S selitvami smo začeli prejšnji teden, tako se pripravljamo na to, da bodo šli potem skupaj v stanovanjsko enoto. To smo želeli storiti že prej, a nas je korona nekoliko blokirala,” pravi Urška Sorta. Kar se covida-19 tiče, je nekaj stanovalcev in zaposlenih bilo okuženih, večina nato cepljenih, zdaj pa zdravstveni dom Sežana preverja prisotnost protiteles in so rezultati dobri.

Ponekod jih še vedno ne marajo za sosede

Pri projektu deinstitucionalizacije je 12 zaposlenih, ki skrbijo za vsebino, organizacijo, pripravo stanovalcev in pri tem sodelujejo z Inštitutom za socialno varstvo. Ta del projekta je ocenjen na 2,2 milijona evrov, od česar bo večino zagotovil Evropski socialni sklad. Še dva zaposlena pa skrbita za investicijski del projekta, to je iskanje in nakup nepremičnin; za ta del projekta je zagotovljenih kar 6,8 milijona evrov.

Se je pa iskanje primernih hiš in stanovanj izkazalo za zahtevno nalogo. Prostori morajo biti prilagojeni tudi za gibalno ovirane ter izpolnjevati še nekatere druge zahteve. “V Divači smo kupili dve parceli, na katerih bomo, če bo šlo vse po načrtih, julija začeli graditi. Dogovarjamo se za nakup še ene hiše v Divači, ki je zdaj v gradnji. Na Kozini se v bloku, ki ga gradijo, dogovarjamo za nakup dveh stanovanj. Imamo pa ogledanih še nekaj lokacij na Goriškem in v Istri. Upam, da bosta dve primerni in da bomo že letos preselili vsaj 15 stanovalcev,” našteva Prelc.

In pove, da se soočajo tudi z nestrpnostjo okolice: “Mi je žal, da moram to reči, a je res in ne bom nič pod preprogo skrival. Pri dveh nepremičninah smo bili potisnjeni na stran prav zato, ker nismo zaželeni sosedi.” Da bi razblinili predsodke, se nameravajo v kratkem srečati z župani ali občinski sveti občin, v katere se bodo selili, in jim predstaviti, da so običajni sosedi in del skupnosti.

“Nato pa bomo imeli tudi posvete za lokalne akterje po skupnostih, povezali se bomo z organizacijami, občinami, centri za socialno delo, zdravstvom,” še našteje Brigita Obreza, ki vodi skupino za ozaveščanje.

Svoboda, a tudi pasti

Kaj pa o napovedani selitvi menijo stanovalci. “Meni veliko pomeni, da bom lahko imela bolj normalno življenje. Svoboda je pomembna, in če si v stanovanju, jo imaš več. Za dobro počutje je treba iti ven. A zunaj so tudi pasti ...” pravi Milka Gatnik, ki je poleg bivanja v zavodu že izkusila tudi bivanje v stanovanjski skupnosti in ji je bilo “fajn”.

---