Od življenja hočem vse!

“Gledališče je tu, da ljudje lahko v njem raziščejo možne identitete. Tam vidiš, v kaj vse se lahko spustiš, kaj vse lahko doživiš, kaj vse lahko izpoveš, kaj vse lahko odkriješ - v liku in v sebi. Možnosti je še pa še,” je pred pred dobrimi štirimi leti povedal v intervjuju za naš časopis. Na silvestrovo je v 82. letu starosti umrl dramatik in režiser Dušan Jovanović.

LJUBLJANA > “Jaz sem grozovito požrešen,” je pribil na zadnjih straneh avtobiografske in spominske knjige Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, leta 2018 izdane pri Beletrini. “Od življenja hočem imeti vse! Hočem imeti veliko prijateljev in hkrati nočem nobenega videti, želim biti sam, hočem pisati knjige, hočem potovati in se zabavati, hočem biti sebičen in biti velikodušen. Težko je imeti vse hkrati, zato imam občutek, da nič od tega, kar si želim, v resnici nimam.”

Kure, Pupilija, Norci ...

Dušan Jovanović, 1. oktobra 1939 rojen v Beogradu, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz germanistike in romanistike ter absolviral režijo na gledališki akademiji, kjer je pozneje tudi predaval.

V šestdesetih letih se je uveljavil kot naš ključni moderni, avantgardni umetnik, tako v režiji kakor v dramatiki. Leta 1969 je pri mariborskih Obzorjih izdal prozno knjigo, grotesko Don Juan na psu ali Zdrav duh v zdravem telesu, po oceni Tarasa Kermaunerja “prispodobo in kritiko našega neosmišljenega životarjenja, našega padanja iz polnega v prazno, iz biti v nič, iz moralne organiziranosti v golo telesno obstajanje”.

Ustanovil je Študentsko aktualno gledališče, Gledališče Pupilije Ferkeverk in bil med ustanovitelji Eksperimentalnega gledališča Glej. Kot režiser je v sodelovanju s pesniki iz skupine 442 ustvaril kolaž poezije Žlahtna pesem Pupilije Ferkeverk, leta 1969 pa še angažirano dramo Pupilija, papa Pupilo in Pupilčki. Ob predstavi, v kateri so resnično klali kure, je kritik Veno Taufer zapisal, da zakol simbolizira “smrt literarnega, samo estetično funkcionalnega gledališča na Slovenskem”.

V letih 1978-1987 je bil Dušan Jovanović umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča. Leta 1985 je ob njegovi uprizoritvi Svetinove igre Lepotica in zver kritik Aleš Berger enak obred zakola komentiral kot “prostovoljno, do sebe in gledalcev rahlo sarkastično smrt gledališke avantgarde s konca šestdesetih let”.

Že leta 1963 je Jovanović napisal igri Predstave ne bo in Norci, sledile so Znamke, nakar še Emilija (1969), Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo - svojega ne damo (1972), Karamazovi (1980), Balkanska trilogija (1997) in druge, zadnja leta 2013: v uspešnici ljubljanske Drame Boris, Milena, Radko, ki jo je sam tudi režiral, je z dobršno mero humorja in ironije prikazal ljubezenski trikotnik, ki sta ga ob njem sestavljala Milena Zupančič in Radko Polič - Rac - oba sta v predstavi tudi nastopila, avtorjevo vlogo pa je igral Boris Cavazza.

Kot gostujoči profesor je Jovanović predaval v Beogradu, Sarajevu in New Yorku. Prejel je več nagrad: dolgo vrsto Borštnikovih, Prešernovo, za esejistično zbirko Svet je drama (2008) pa Rožančevo. Leta 2011 je pri Beletrini izdal pesniški prvenec Nisem.

Leta 2016 nam je v intervjuju na vprašanje, ali je danes ljudi sploh še mogoče šokirati, odgovoril: “Težko, saj so šok terapije vsepovsod okrog nas. Vendar v gledališču ne gre toliko za šok, ampak bolj za razodetje. Za razodetje, ki v gledalcu ustvari nepovraten proces. Razodetje je veliko več od šoka. In je dragocenejše.”

Pogosto na Primorskem

Pomembno je vplival na nove rodove slovenskih dramatikov in režiserjev. Ajdovka Simona Semenič, leta 2018 nagrajenka Prešernovega sklada, se je v intervjuju za Primorske novice spominjala: “Bil je mentor našega letnika na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tudi študentje dramaturgije smo morali hoditi na njegove vaje, je vztrajal pri tem. Sodelovanje pri produkcijah na akademiji mi je zelo koristilo, odpiralo mi je nove poglede na dramatiko, gledališče, interpretacijo dramskih besedil ... Dušan je znal v vsaki dramski repliki prebrati morje pomenov, o katerih se mi ni niti sanjalo. Njegove razlage tekstov so bile fascinantne in so mi pozneje pomagale tudi pri pisanju.”

Režiral je tako klasično kakor sodobno dramatiko, pogosto tudi na Primorskem: v tržaškem, novogoriškem in koprskem gledališču ter na Primorskem poletnem festivalu, kjer je leta 1998 postavil krstno uprizoritev svoje monodrame Karajan C.

“V poletju zgodnjih devetdesetih sem videla zame pomembno predstavo Oslobođenje Skopja, kot si jo je v puljskem KGPT (Kazalište Gledališče Pozorište Teatar) zamislil režiser Ljubiša Ristić,” se spominja Katja Pegan, v letih 1994-1999 umetniška vodja Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, zadnji dve desetletji pa direktorica Gledališča Koper. “Predstava je bila uprizorjena na zunanjem prizorišču, v ambientu, tako, da je igralec v svoj prizor lahko kar prijahal na konju. Igralci so igrali v vseh jezikih naše takratne domovine Jugoslavije. Drama Osvoboditev Skopja je bila prva igra, v kateri sem takrat, zelo mlada, prepoznala svet kot dramo.”

Jovanović je bil avtentičen gledališki ustvarjalec in divji premišljevalec. “Dramaturg Miha Trefalt me je spomnil, da je v Štorkljah, zadnji igri, ki jo je režiral pri nas in se dogaja v domu upokojencev, obrnil konec in končal optimistično, svetlo. Tako kot zmorejo samo pogumni,” pravi Katja Pegan in navaja Jovanovićeve besede iz knjige Svet je drama (Mladinska knjiga, 2007): “Svet se nenehno spreminja, življenje je permanentna drama, in umetniška drama ni nič drugega kot estetska tematizacija sprememb, ki smo jim iz dneva v dan izpostavljeni. Drama je umetnost, ki nas ogovarja: Človek, postoj, poglej in povej, kaj se godi s teboj.

---