V dialogu z Lacanom in kritičen do Žižka

Likovna umetnost, poezija, filozofija, psihologija, vse to in še marsikaj se divje prepleta v obsežni knjigi, objavljeni doktorski disertaciji Andreja Medveda, filozofa, pesnika, prevajalca, založnika in kustosa iz Kopra.

KOPER > Doktoriral je pri 72 letih. Ni nikoli prepozno? “Nikoli,” odkima Andrej Medved. “Nekateri imajo celo 80 ali 90 let, ko doktorirajo.”

Na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani je v zagovoru pred dr. Matjažem Potrčem in dr. Miškom Šuvakovićem ubranil disertacijo Premik razlage matemov v kontekstu moderne umetnosti in filozofije. Objavil jo je v knjigi Lacanova zarečja - les étourdits; izdali sta jo združeni koprski založbi, Medvedova Hyperion in KUD AAC Zrakogled, ki jo vodi Gašper Malej.

Andrej Medved

filozof, pesnik, prevajalec, založnik in kustos

“Najpomembnejše je, da skozi pogovor z njim pridem do nadgradnje Lacana. Trdim namreč, da se slovenski lacanovci niso dosti odmaknili od Lacana, berejo ga ad lettera, po črki, dobesedno.”

Artaud, Heidegger, de Sade, Freud ...

Svojo knjigo, ki je vse prej kakor lahkotno čtivo, Medved razume kot pogovor s slovitim filozofskim kolegom: Jacques Marie Émile Lacan (1901-1981), francoski psihoanalitik, psihiater in zdravnik, je njegov sopotnik že od leta 1972. Takrat je prvič bral zbrana dela Antonina Artauda (1896-1948), vsestranskega francoskega umetnika, literarnega, gledališkega in likovnega ustvarjalca. “Artaud in Lacan sta se poznala, ampak Lacan ni Artauda nikoli zanimal,” pravi Medved, ki pa ga je Lacan takoj pritegnil. “Med branjem Artauda sem si narisal matem, kakršne ima Lacan, to je simbol na osnovi matematičnega zapisa. Lacan pozna izraz sinthome, ki ga pojasnjuje kot starejšo latinsko različico francoskega zapisa grške symptôme. V simptomu je Lacan zopet odkril ljubezen, prisotno že od starih Grkov do Hegla, pri katerem je ljubezen prav tako najvišja oblika bivanja.”

V znamenitem seminarju Le sinthome, ki mu Medved posveča največ pozornosti, je Lacan simptom “izsiljene ljubezni” sestavil iz ničle, osmice in enke - simbol je videti kakor s premico prebodena krožnica, v kateri leži osmica. V tej podobi lahko prepoznamo neskončnost, moški in ženski falus ... “Svoj simbol, torej iznajdbo, primerjam z Lacanovim matemom,” pojasnjuje Medved. “Gre mi za pogovor z Lacanom, v tem procesu pa odkrijem marsikaj. Na primer, navajam dvanajst dokazov, da je Lacan svojo antifilozofijo v precejšnji meri zgradil s pomočjo Martina Heideggra, marsikaj je pobral pri njem. Navajam tudi posredne dokaze, da je Lacan tako kakor pred njim že Sigmund Freud zagovarjal anatomijo kot usodo. Pri Freudu sta falus in vagina ključna za razumevanje psihoz, za njegovo teorijo nezavednega. V tej luči je toliko zanimivejše Lacanovo zatrjevanje, da absolutno ne sprejema Freudove anatomije kot usode.”

Medved piše še o marsičem, Artauda povezuje tudi z markizom de Sadom (1740-1814), ki ga prav tako preučuje že od mladih let. Navaja vzporednice med velikimi umi in interpretira vrsto umetniških del. “Najpomembnejše je, da skozi pogovor z Lacanom pridem do nadgradnje Lacana,” poudarja. “Trdim namreč, da se slovenski lacanovci niso dosti odmaknili od Lacana, berejo ga ad lettera, po črki, dobesedno.” To so v prvi vrsti Slavoj Žižek, Mladen Dolar, Alenka Zupančič in najmlajši med njimi, Samo Tomšič. “Dolar in Zupančičeva sta velika lacanovca, vsekakor, a sta pozitivna interpreta, svojo filozofijo razvijata na podlagi Lacanove, ne skušata mu nasprotovati,” pravi Medved, “medtem ko Samo Tomšič kot najzanimivejši med njimi oporeka že Freudu.”

Posebno poglavje je Slavoj Žižek. Že na naslovnici knjige Medved napoveduje prihajajoči drugi del, izzivalno naslovljen Ne obstaja Žižkova filozofija, ne obstaja Žižkova resnica. “Z Žižkom se poznam še iz študentskih let, skupaj sva bila na oddelku za filozofijo v Ljubljani. Ko je bil on v prvem, jaz pa v drugem letniku, sva pripravila seminar o Husserlu,” se spominja Medved. “Jaz sem postavil nekaj tez, on prav tako. Navedel je toliko argumentov, da smo mu vsi ploskali. Pa je odkimal: ne, ne, ne! In že je z nasprotnimi tezami zrušil svoje prejšnje, prav tako argumentirano, da smo mu spet ploskali. Skratka, Žižek ne pozna resnice, za katero bi stal. Njegova resnica je Lacan, to že, širi ga na ekonomijo, politiko, družboslovje, filme, različne veje kulture ... S tem po svetu velja za pop zvezdnika. V tem, kar počne, je vsekakor izjemen, je svetovljanski, odlično pozna filozofijo, kulturo, politiko, zgodovino, s svojo spretnostjo še tako pametnega sogovornika v polemiki zlahka ujame v svoje zanke, v žižkovske sofizme. V knjigi, ki bo izšla jeseni, ne obravnavam Žižkovih populističnih besedil, ampak samo njegova filozofska, ki pa jih je malo.”

Nove knjige v težkih časih

Medved v tisk pošilja še pesniško zbirko Dancing to the end of love, naslov je seveda navdihnila Cohenova pesem Dance Me To the End Of Love, letos bodo pod naslovom Čas nemerljiv in čas izmerjen izšli tudi njegovi prevodi celotne poezije nemškega ekspresionista Augusta Stramma (1874-1915), še prej pa načrtuje izid zbirke Nove zgodovine levice s Pasolinijevo poezijo, ki jo je prevedel s pomočjo Gašperja Maleja.

Koprska založnika lepo sodelujeta, pravi Medved: “Pri delu, tako prevajalskem kakor uredniškem in založniškem, dopolnjujeva drug drugega. Malej je od mene veliko spretnejši v računovodstvu, kjer sem naravnost katastrofalen, le vprašajte mojo ženo. Časi založništvu in kulturi nasploh niso naklonjeni, a treba je vztrajati. Od novega koprskega župana pa sem na področju kulture pričakoval več, kar sem mu tudi sporočil v odprtem pismu.”

---