Mitja Čander: “V pisanju romana sem našel svobodo”

V intervjuju, narejenem tik pred viharjem okrog zapletov s knjigo Luciferka, Mitja Čander ne nastopa kot direktor založbe Beletrina, ampak kot avtor leposlovnega prvenca, romana Slepec, izdanega pri mariborski Literi.

Leta 2010 ste pri Beletrini izdali prvenec vašega profesorja na primerjalni književnosti Lada Kralja, ki je pri 72 letih za kratkoprozno zbirko Kosec brusi koso prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec, leto zatem pa še Dnevnikovo fabulo. Svoj leposlovni prvenec ste izdali pri 45 letih. Torej ni nikoli prepozno?

“Če se lahko pošalim - držim se nasveta pisateljice Toni Morrison, ki je mladim prozaistom svetovala, naj začnejo šele po štiridesetem. Prej sem pisal esejistiko in literarno kritiko, pred desetimi leti pa sem začel razmišljati, da bi bilo dobro, če bi napisal kaj avtobiografskega o slabovidnosti. Zdelo se mi je, da je redka in posebna izkušnja, ki jo je vredno opisati. Tudi zaradi detabuiziranja teme. Nekaj zapisov sem dal prebrati Dušanu Jovanoviću. Rekel mi je: 'Pa poslušaj, Čander, a ti misliš, da je tvoje življenje pri štiridesetih tako slikovito?! To vse skupaj ni nič.' Bil je kar ...”

... krut!

“Kot Dušan zna biti. A še dobro, da je bil. Rekel mi je še: 'Kar roman napiši. Ampak ta tvoja slepota spet ni tako zelo zanimiva, zato daj noter še politiko, pa malo seksa ...' Zadnjega nasveta sem se še najmanj držal, me je pa dejansko spodbudil, čeprav sem bil najprej mogoče celo užaljen. Potem pa sem spoznal, da lahko s tistim, kar me žuli, najsvobodneje obračunam in to najgloblje raziščem ravno v fikciji. Ni šlo namreč samo za mojo slabovidnost, ampak tudi za družbeni, celo politični aktivizem. Za mano je bila izkušnja Evropske prestolnice kulture, čutil sem se nekoliko zagrenjenega, pa čeprav smo projekt uspešno pripeljali do konca. Odziv takratne mestne politike in dela kulturne javnosti v Mariboru se mi je zdel krivičen. Z obema poloma svoje izkušnje sem moral po štiridesetem letu nekako obračunati. Imaš dve možnosti: ali naprej nosiš bolečino, jezo, zagrenjenost, s katerimi težiš ljudem, predvsem pa sebi, in se ujameš v nekem času, ali pa poskušaš na to pogledati z distanco, tudi s humorjem, z življenjskim relativizmom - in greš naprej. Roman mi je omogočil preigravanje obeh tematik in povezovanje. Neverjetno, človek je literarni komparativist, kritik, potopljen v knjige, najprej ljubiteljsko, potem dvajset let profesionalno, pa nenadoma z mladostnim navdušenjem v pisanju romana odkrije to svobodo!”

Mitja Čander, esejist, urednik in založnik

“V naši družbi premalokrat lahko izraziš kritično ali le drugačno mnenje, ne da bi sogovornik to razumel kot osebni napad.”

A najbrž prav zaradi dolgoletnega dela s knjigami čuti tudi več odgovornosti.

“Vsekakor. Nisem hotel biti eden tistih urednikov, ki napišejo roman, v njem pa veliko filozofirajo in psihologizirajo. Vedel sem, da me imajo za (nasmešek) človeka bolj pametne sorte in da zato najbrž pričakujejo, da bom v romanu poskušal veliko staviti na esejizem in da bom veliko psihologiziral, analiziral like. Zato sem skušal roman graditi na veliko dialogih, ki naj bi bili raznovrstni in naj bi odražali socialni in siceršnji status različnih likov: politikov, novinarjev, uradnikov ... To je v slovenski prozi dokaj redko, povečini vsi govorijo enako knjižno slovenščino. In hotel sem, da se liki kažejo skozi dejanja, da so prizori čimbolj kadrirani, da je tempo hiter. Prvi bralci, katerih odzive dobivam, so kar presenečeni. Pričakovali so, da bom več pametoval.”

“Mislimo, da obvladujemo prihodnost, da imamo neko družbeno vizijo, v resnici pa je nimamo, zato nas resničnost nenehno preseneča.”

V romanu je pomemben tudi humor.

“Od rojstva sem zelo slaboviden, imam atrofijo vidnega živca in pet odstotkov vida. Kar mi manjka, sem kompenziral s pametjo, z razumom, bil sem uspešen v šoli in kot šahist, kasneje sem bil literarni kritik analitik, presojevalec ... Včasih se se počutil kot papiga na naslovnici mojega romana, ki veliko govori. Humor sem vedno imel rad, a ko se zdaj oziram, ugotavljam, da sem bil precej občutljiv, ko je naneslo name. Invalida hitro ranijo šale na njegov račun. Zdaj pa sem odkril humor, odkril sem domišljijo ...”

Vendar ste nekje vmes: ne med tistimi z dobrim vidom ne med slepimi.

“To je pomembno. Saj naslov romana Slepec je po svoje predimenzioniran. A v nekem trenutku sem odkril, da sem po medicinski definiciji slep. Nikoli se nisem imel za slepca, le za močno slabovidnega, vsekakor bližjega ljudem z dioptrijo kot slepcem. Kot pravim v romanu, med nič in nekaj je brezno, veliko večja razlika kot med malo in vsem. Če vsaj nekaj vidiš, se lahko po prostoru giblješ popolnoma drugače, prepoznavaš ljudi, pa čeprav včasih zaradi obleke in metuljčka natakarja pozdraviš kot predsednika vlade. Prihaja do komičnih, tudi rahlo krutih prizorov. Včasih se na črpalki želiš vrniti v avto, pa sedeš v napačnega in v grozo spraviš neznanca ali neznanko za volanom. Kup nesporazumov je. A razlika, ki te loči od slepca, je vendarle velika.”

Navsezadnje je vaš lik na prvi strani v gledališču, ne na koncertu.

“V gledališču vidi na oder, sploh s pomočjo posebnega daljnogleda. Z naslovom Slepec sem skušal zajeti več dimenzij. Ena je intimna, zelo zasebna, povezana s fizično oviranostjo, in preizprašuje najglobljo travmo in družbene stereotipe v odnosu do nje. Druga dimenzija je bolj splošna, gre za psihološko zaslepljenost, ki nas zajame v trenutkih uspeha, moči, hvale, ki nam jo naklonijo drugi. Dobimo občutek, da smo naposled nekdo, postanemo objestni ...”

V morda najstrašnejšem prizoru romana glavni “junak” izbere obisk nogometne tekme v družbi predsednika vlade, namesto da bi bil ob ženi, ki rojeva.

“To je grozljiv prizor, ki govori prav o tem, kako te družbena pozicija lahko oddalji od človečnosti, empatije, pravzaprav od realnega. Je pomembnejše kazanje moči na neki tekmi ali rojevanje tvojega otroka in podpora ženi? Ta situacija lahko komu deluje umetno, a mislim, da v praksi ljudje na različnih pozicijah pogosto mislijo, da je vse, povezano z njihovo funkcijo, veliko pomembnejše od navidez banalnega življenja, navidez banalnih drobnih stisk. Češ, predsednik me kliče k sebi, ti boš pa itak rodila tudi brez mene.”

In tretja dimenzija slepote v romanu?

“Je kolektivna, družbena, lahko rečemo politična. Mislimo, da obvladujemo prihodnost, da imamo neko družbeno vizijo, v resnici pa je nimamo, zato nas resničnost nenehno preseneča. Še tik preden je leta 2008 prišla finančna kriza, nikomur ne v Sloveniji ne po svetu ni bilo jasno, da se bo kaj zgodilo. Pa se je, in zaznamovalo je celotno desetletje vse do danes. Enako je z razvojnimi projekti, ki naj bi mapirali prihodnost, pa je vprašanje, kako resno jih jemlje družba in zlasti politika. Med projektom Evropska prestolnica kulture, v katerega je šla naša ekipa z iskrenimi idealističnimi nameni, so politiki veliko govorili, a jih vse skupaj sploh ni zanimalo. Politika ima močen instinkt in nekaj podpre, če oceni, da je to v določenem trenutku oportuno, brez najmanjše težave pa se istemu odreče, ko oceni, da ni več tako zelo popularno med ljudstvom.”

Ste si nebuloze o družbi in naši skupni prihodnosti izmišljali ali jih našli v resničnosti?

“To me marsikdo vpraša. Povečini sem si jih izmislil. Je pa res, da nam resničnost včasih ponudi največje nebuloze. Če bi katero od njih napisal, bi me imeli že za pretencioznega. (smeh) Resničnost in fikcija se mešata, včasih še sam ne vem, kje je meja med njima. Tudi zato je fajn pisati roman: ker ti ni treba polagati računov. Če pa pišeš dokumentarno prozo, se najdejo taki, ki o nekem dogajanju vedo več od tebe, predvsem pa so ga doživeli drugače kot ti. Kar se tebi morda zdi povsem nepomembno, imajo za ključno, medtem ko si si ti morda zapomnil kako banalnost.”

V določeni meri pa je Slepca mogoče brati tudi kot roman na ključ, mar ne?

“Morda, ampak ... Vzemiva za primer župana v romanu: kdo bo mislil, da sem za model vzel Franca Kanglerja, kdo drug bo v njem videl Zorana Jankovića, Borisa Popoviča ... Ko hodiš po terenu, pa ugotoviš, da ima velika večina županov zelo podobe lastnosti: radi rišejo fontane, stolpe, dvigala, ki bodo občane popeljala na kak hrib, nove stolpnice, ceste, preurejajo trge in tako naprej. Dobesedno jih rišejo, na papir, in kažejo, kako bo vse to nekega dne v resnici. Še nekaj jih povezuje, vsi so prepričani, da je njihovo mesto edinstveno, pa je podobnih po Evropi več. Prepričani so tudi, da prav njihovo mesto leži na stičišču kultur, da nikakor ni v kakem zakotju, ampak v samem centru. In da ima izjemno tisočletno tradicijo, kakršno pa imajo tudi druga mesta, razen tistih, ki so nastala včeraj. Pa še v tam župan misli, da so nekaj posebnega - ker so nova! Skratka, like sem sestavljal, ognil sem se temu, da bi katerega naredil samo po enem modelu. Če pa je kdo komu podoben, to za razumevanje romana ne bi smelo biti odločilno. Že moja žena je v resnici drugačna od tiste v romanu.”

Maja Čander je tudi izvršna urednica romana. In na začetku se ji še posebej zahvaljujete ...

“Veliko mi je pomagala. Roman sem najprej nekaj let pisal v samoti, ne da bi ga komurkoli kazal ali se z njim hvalil. Na živce mi gre tendenca današnjega časa - napišeš pet vrstic, pa bi že rad imel petdeset všečkov. Na neki točki pa sem Majo prosil, naj gre skozi kot prva bralka. S svojo novinarsko percepcijo, zelo eksaktno, mi je pomagala izčistiti roman, se znebiti sentimentalnosti in patetike. In ko sem se kje zaradi boleče tematike zaustavil, zlasti pri opisovanju slabovidnosti, mi je rekla, da moram biti bolj eksakten, da moram iti globlje. Če ljudje v dialogu nimajo podobnih vrednot in percepcije realnosti, je zamera že takoj na začetku, to kot urednik vem. Maja in jaz pa si lahko odkrito poveva, kaj ni v redu. To je pomembno, v naši družbi premalokrat lahko izraziš kritično ali le drugačno mnenje, ne da bi sogovornik to razumel kot osebni napad.”

Končajva s papigo, upodobljeno na naslovnici. Je v romanu kot nasprotje “slepca”, kot žival, ki se lahko zanese zlasti na vid, ki nenehno opazuje svet vse okrog sebe?

“O, na to pa nisem pomislil, zanimiv nezavedni kontrast! Papiga, ki jo je na akvarelih za naslovnico in hrbtno stran lepo upodobil mlad slikar Fedja Šičarov, v romanu nastopa kot humorni vložek. Je ljubljenka predsednika vlade in edini lik, ki ima ime, Koki. Ne samo politiki, tudi intelektualci, novinarji in drugi iz sveta, katerega del sem, neprekinjeno nekaj govorimo in ponavljamo, pogosto niti ne vemo kaj. Kot papiga.”

---