Ples brez logike, kot se zgodi

Sodobni ples bi bil danes drugačen, kot je, če v prejšnjem stoletju ne bi vanj neizbrisnega pečata vtisnil Merce Cunningham, ki je v ustvarjanje plesa in odnos do njega vnesel drastične spremembe. V nedeljo bo v Ljubljani gostoval njegov plesni ansambel in slovenskemu občinstvu predstavil tri najbolj znane plesne kreacije.

LJUBLJANA > Za štiri stene, Deževni gozd in Zvočni ples so tri koreografije, povezane z Merceom Cunninghamom. V nedeljo zvečer jih bodo v ljubljanskem Cankarjevem domu predstavili plesalci plesne skupine CCN - Ballet de Lorraine.

“Brez legendarnega Mercea Cunninghama bi bila podoba plesa zelo drugačna, kot je danes. Z gostovanjem vrhunskega ansambla CCN - Ballet de Lorraine (Balet iz Lorene) odpiramo vpogled v samo srčiko sodobnega plesa,” poudarjajo v Cankarjevem domu, kjer bodo prav s tem projektom začeli abonma Veličastnih 7 in se obenem poklonili stoletnici rojstva Mercea Cunninghama, “enega največjih plesnih ustvarjalcev 20. stoletja, ki je premikal meje razumevanja, dojemanja in ustvarjanja plesa”.

“Mercea Cunninghama je zanimal enostavno ples sam, čisto gibanje.”

Učenec Marthe Graham

Leta 1919 rojeni ameriški plesalec in koreograf Merce Cunningham se je s plesom začel ukvarjati že kot otrok.. Plesal je več zvrsti, tudi balet, leta 1939 pa se je priključil plesni skupini tedaj že uveljavljene ameriške koreografinje in ene osrednjih oseb sodobnega plesa prejšnjega stoletja Marthe Graham. V šestih letih je plesal veliko glavnih vlog njenih najpomembnejših koreografij.

A se je kljub temu plesno hitro osamosvojil in šel v povsem drugo plesno smer. Medtem ko je Martha Gramm v koreografije vnašala vsebino, dramatičnost, psihoanalitični pristop in močne značajske poteze glavnih protagonistov, je Cunninghama zanimal “enostavno ples sam, čisto gibanje,” pravi v monografiji La danza moderna Leonetta Bentivoglio.

Neločljivi tandem z Johnom Cageom

Pomemben za oblikovanje njegove inovativne in celo revolucionarne plesne poti je bil glasbenik John Cage, s katerim se je Cunningham srečal že konec 30. let prejšnjega stoletja in s katerim sta postala zasebni in ustvarjalni tandem. Pri čemer pa gre izpostaviti, da nikoli nista prilagajala plesa glasbi in obratno. Zagovarjala sta namreč načelo, da je vsak del odrske predstave povsem samostojen in samosvoj.

Plesni gibi brez logike, prepuščeni naključju

In ne samo to. Cunningham je začel sčasoma tudi plesne koreografije ustvarjati tako, da jih je “očistil” plesnih pravil in prepustil naključju. “Merce Cunningham je zavračal kakršnokoli logiko gibanja. Kakršnemukoli gibu lahko sledi karkoli. Ravno zato so njegove koreografije lahko komične, divje, sanjske, čudne,” je ob njegovi smrti leta 2009 zapisala strokovna sodelavka za sodobni ples Nina Meško.

Zaradi te “čudaškosti” je bil v ZDA dolgo časa deležen negativnih kritik, povsem drugače pa je bilo v Evropi, kjer je leta 1964 začel svetovno turnejo s svojo plesno skupino in se domov vrnil kot protagonist povsem drugačnega ustvarjanja in dojemanja plesa.

Dvesto plesnih del

V dolgi, kar 60 let trajajoči karieri je ustvaril skoraj 200 predstav in pri njih sodeloval z mnogimi avantgardnimi umetniki z različnih področij.

Med njimi je bil tudi Andy Warhol, ki mu je dovolil uporabo svoje instalacije Srebrni oblaki, s katero je Warhol leta 1966 nakazal umik iz slikarstva in napovedal filmsko ustvarjanje.

Srebrne oblake je Cunningham uporabil v koreografiji Deževni gozd, ki jo bo Ballet de Lorraine uprizoril tudi v nedeljo Ljubljani. Druga bo Zvočni ples, eno najbolj priljubljenih Cunninghamovih del, tretja pa Za štiri stene. To delo je bilo po premieri leta 1944 izgubljeno in pozabljeno. Ko so ga pozneje našli med Cageovimi rokopisi, sta Peter Jacobsson in Thomas Caley poskušala vtisniti v svojo koreografijo “stanje, ki odseva Merceov odtis tako v lastni kot tudi človeški zgodovini.”

Revolucionar

Za Cunnighamom je v sodobnem plesu ostala posebna plesna tehnika, a pomembnejši je kot um, ki je premikal meje.

---