Popotnikov pogled

V Pilonovi galeriji v Ajdovščini se ta konec tedna po dobrem mesecu izteka razstava Klavdij Zornik - risbe, slike s Primorske. Jutri, na deseto obletnico umetnikove smrti, bo kustos Aleksander Bassin ob 17. uri obiskovalce še zadnjič vodil po svetu umetnosti, od severa pa vse do juga Primorske.

Odpri galerijo

AJDOVŠČINA > Zamisel, da bi na razstavi predstavili javnosti še neznane umetnikove stvaritve iz družinske zapuščine, so v Pilonovi galeriji Ajdovščina udejanjili ob 10. obletnici smrti slikarja in pedagoga Klavdija Zornika, staroste slovenskega modernega slikarstva, ki se je leta 1910 rodil v Kopru in slabo stoletje pozneje umrl v Ljubljani, vmes pa ustvaril veliko in vzgojil več generacij likovnikov.

Zgledna skrb za zapuščino

Gradivo, ki ga je izbral kustos Aleksander Bassin, obsega 45 risb manjšega formata in deset olj na platno, skoraj kvadratnega formata, večinoma iz poznih devetdesetih let, v katalogu pojasnjuje direktorica galerije Tina Ponebšek: “Dela pričajo o neverjetni ustvarjalni vnemi Klavdija Zornika tudi v njegovem poznem življenjskem obdobju. Značaj razstavljenih Zornikovih del je povsem diametralen, in to ne le v tehniki, temveč tudi v dojemanju ter izražanju motiva samega. Primerjava risb in olj izkazuje postopno stopnjevanje ustvarjalne poti umetnika do premišljene zadržane izraznosti, ki stremi k znakovnosti. Monumentalnost pokrajine in kmečkega človeka znotraj nje je zajeta v ekspresivno simbolično govorico, razvito v zrelem obdobju kot spomin na dogodke iz mladosti.”

Dolga pot od Kopra do Ljubljane

Klavdij Zornik se je rodil 30. oktobra 1910 v Kopru. Leta 1914 se je družina preselila na Štajersko. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Leta 1941 so ga Nemci iz Maribora izgnali v Bosno, od tam pa mu je uspelo priti v Varaždin, kjer je delal kot učitelj risanja na realki. Pridružil se je partizanom in sodeloval pri kulturnoprosvetnem delu, oblikoval igralsko skupino in preživel desant na Drvar. Po koncu vojne je bil učitelj risanja na IV. in X. gimnaziji v Ljubljani, leta 1959 pa je začel poklicno pot na Akademiji za upodabljajočo umetnost, kjer je bil v letih 1973-1975 tudi rektor. Prejel je več nagrad, leta 2005 ga je predsednik države Janez Drnovšek odlikoval z zlatim redom za zasluge. Umrl je 5. maja 2009 v Ljubljani.

Tina Ponebšek opozarja še na pomen Zornikovega študija pri prof. Ljubu Babiću na zagrebški likovni akademiji in umetnikovo “izrazito osebno zadržanost oziroma skromnost, s katero simbolno in likovno občutljivo izraža spoznanja o človeški usodi”.

K uspehu razstave sta ključno pripomogla Marjan in Bojan Zornik, ki zavzeto in sistematično skrbita za zgledno urejeno očetovo zapuščino, Občina Bovec pa je ajdovski galeriji posodila Zornikovo platno, njegovo darilo ob svoji zadnji razstavi v bovškem kulturnem domu leta 2008.

Mehko, toplo

Risbe, ki jih je Zornik več desetletij beležil med obiski Primorske, od rodnega Kopra, Pirana, Padne do Kluž, Čezsoče, Trente, so se “v ljubljanskem ateljeju tega pomembnega predstavnika slovenskega ekspresionizma strnili in obogatili z ikonskimi liki ekstatičnega slikarstva”, v spremnem besedilu ugotavlja Aleksander Bassin. Samostojne risbe v svojih minucioznih merah, redkeje izdelane z barvnimi voščenkami, pogosteje s črnim flomastrom in svinčnikom, so predvsem “izjemno preprosti zapisi, prej sledi kot perfekcionistični, samo redko do realistične stopnje povzeti črtni obrisi in zarisi”, še ocenjuje likovni kritik in med drugim opozarja na mehek, topel učinek risb in slik, s katerimi je umetnik najraje “sledil podoživljanju trpke elementarnosti kmečkega življa”.

---