Čez mejo, ampak zares
Komentarji
06. 03. 2019, 05.50
, posodobljeno: 18. 04. 2019, 19.28
Medtem ko so oči Goričanov, ki jih zanima, kaj se dogaja na področju čezmejnega sodelovanja, uprte večinoma v napovedano brv čez Sočo in pričakovano gradnjo mreže kolesarskih stez med Goricama, v okviru Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje snujejo projekt na področju zdravstva, ki utegne, če jim ga bo seveda uspelo izvesti, dolgoročno močno vplivati na dostopnost zdravstvenih storitev na goriškem čezmejnem območju. Osnovna ideja je, da bi pacienti treh sodelujočih občin ob meji nekatere storitve brez dodatnih administrativnih ovir opravili v katerem koli zdravstvenem zavodu, bodisi pri nas ali v sosednji Italiji.
Pri čezmejnem sodelovanju je ponavadi tako, da je veliko laže o njem govoriti, kot ga izvajati v praksi. K temu seveda pripomore več dejavnikov, od razlik v sistemih dveh držav, pa stopnje zagnanosti ali oportunizma sodelujočih do povsem običajnih, večjih ali manjših birokratskih ovir, ki jih je treba preskočiti. Če se teh že pri infrastrukturi nabere kar nekaj, jih je pri zdravstvenih storitvah, kjer so vpleteni še financerji ter zdravstveni sistemi in izvajalci, še bistveno več. Zato gre vse skupaj tudi pri projektu skupnega čezmejnega naročanja počasi in si nihče ne upa napovedati, kdaj bi ga lahko uvedli.
Tovrstni čezmejni projekti in storitve so v prvi vrsti namenjeni ljudem in imajo smisel le, če jih ti tudi uporabljajo.
A verjemimo, da jim bo uspelo v doglednem času urediti sistem do te mere, da bo lahko začel delovati in bosta ministrstvo in zdravstvena zavarovalnica prižgala zeleno luč. Da bo lahko Franco iz Gorice brez težav in dodatnega plačila prišel na ultrazvok v Novo Gorico ali Šempeter ali pa Jožko v Gorico na rentgen, ker bosta pač izbrala storitev, ki je enako kakovostna, le da je čakalna doba denimo pol krajša. To bo velik premik, a še vedno le prvi korak. Prav od konkretnih posameznikov z obeh strani meje bo namreč odvisno, ali bo projekt o(b)stal. Tovrstni projekti in storitve so v prvi vrsti namenjeni ljudem in imajo smisel le, če jih ti uporabljajo. Izkušnja s čezmejnimi porodi, ko je v štirih letih le devet Goričank rodilo v Šempetru, je zgovorna.
Če ljudje mislijo resno s povezovanjem obeh Goric, je prav, da zahtevajo konkretne projekte. Enako prav pa je, da se tudi sami v vsakdanjem življenju začnejo obnašati, kot da res živijo v enem mestu. Sicer tudi vsi čezmejni projekti niso vredni počenega groša.