Nagrade predanosti, zanosu, vztrajnosti in viziji

Jutri bodo na ljubljanskem gradu podelili priznanja za dosežke na področju ljubiteljske kulture. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti bo z zlato plaketo za življenjsko delo letos nagradil folklornika Vasjo Samca, med srebrnimi plaketami pa sta kar dve primorski: Metod Bajt jo prejme za vseživljenjsko udejstvovanje na področju zborovskega petja, nagrada likovni skupini Art FEMIPS pa je zlasti priznanje njenemu ustanovitelju, slikarju Marjanu Miklavcu.

LJUBLJANA > Kot so med drugim zapisali v utemeljitvi, je Metod Bajt vse življenje posvetil glasbi, tako pri zborovskem delu, prirejanju ljudskih in umetnih skladb in glasbeni produkciji kakor tudi kot raziskovalec in poustvarjalec ljudske glasbe.

Glasba ga še osrečuje

Lani je ob kobariškem občinskem prazniku prejel naziv častni občan, a vodja številnih pevskih sestavov in ustanovitelj okteta Simon Gregorčič, ki deluje že 41 let, ostaja skromen. Kot nam je zatrdil v včerajšnjem telefonskem pogovoru, je kajpada zadovoljen ob vsakem priznanju, a pri delu ga nikoli niso motivirale nagrade: “Niti enkrat nisem pomislil nanje ali na plačilo, za tem se nisem pehal. Vse, kar sem delal, sem delal z veseljem. Kadar počneš nekaj, kar imaš rad, ne šteješ ne ur ne daljav. To pomeni, da nekaj počneš ljubiteljsko. V meni je bila ogromna želja spoznavati in se učiti zborovskega petja. V tem sem bil srečen,” se spominja Bajt, ki je predvčerajšnjim obiskal vajo pevskega zbora, katerega vodenje je predal mlajši generaciji, in se je po prijetnem druženju počutil odlično.

Metod Bajt

zborovodja

“Kadar počneš nekaj, kar imaš rad, ne šteješ ne ur ne daljav. To pomeni, da nekaj počneš ljubiteljsko.”

“Veste, seveda sta za ljubiteljsko delo potrebni ljubezen in navdušenje, a tudi ljudje, skupnost, kakršna se ustvari v zborih, ki ti na svoj način vrača, kar si vložil, kar jim s svojim delom daješ,” pravi sogovornik, ki že nekaj časa optimistično bije tudi boj z boleznijo. A ostaja svetlih misli: “Sem med tistimi, ki pravijo, da ima vse smisel. Sem poln optimizma, srečen za vsak dan. Ne jamram, ampak razmišljam, da bom še kaj ustvaril.”

Dodaja, da si je nagrado gotovo zaslužila tudi njegova družina, ki je v več kot petdesetih letih raznovrstnega glasbenega udejstvovanja marsikdaj morala potrpeti in razumeti.

Zlati in srebrni

Srebrne plakete bodo prejeli še Damijan Močnik, Nataša Petrovič in Tone Urbas, zlati znak JSKD pa dr. Tomaž Simetinger in Rok Sanda.

Pionirska skupina likovnikov na poti

Srebrno plaketo JSKD bo jutri prejela tudi skupina petih ljubiteljskih slikarjev, poimenovanih Art FEMIPS. Deluje od leta 2000, ko je pobudo zanjo dal sežanski ljubiteljski slikar Marjan Miklavec.

“S svojim delom, ustvarjalnim zanosom in trudom v slovenskem in evropskem prostoru ljubiteljskega slikarstva puščajo neizbrisljivo sled. Njihova dejavnost zaseda posebno mesto v slovenski ljubiteljski kulturi, saj peterica s svojim delom v slovenski kulturni spomin vrisuje in tako soustvarja podobe slovenskih krajev ter na različnih delavnicah prenaša svoja znanja in izkušnje na vse, ki se želijo od njih učiti,” so zapisali pri JSKD. Marjan Miklavec pa se spominja, da je navdih za skupino ljubiteljskih slikarjev, ki bi se družno predstavljali doma in še bolj v tujini, dobil med potovanjem po Avstraliji.

“Tam sem spoznal skupino slikarjev, ki so s svojimi deli vandrali po prostrani deželi, in pomislil, da bi si kaj takega želel sam,” pravi Miklavec, ki je svoje zamisli zaupal slikarskim kolegom iz kroga Likovne sekcije Kulturno-umetniškega društva Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher.

Pred dvajsetimi leti so tako svojevrstno zavezništvo sklenili zdaj že pokojni Franc Skrbinek iz Slovenskih Konjic, Edi Sever iz Škofje Loke, naš sogovornik Marjan Miklavec iz Sežane, Ivo Kolar iz Topolšice, Pavle Ščurk iz Ljubljane in Srečo Frühauf iz Dravograda - ter iz začetnic svojih imen sestavili novo FEMIPS in mu dodali Art.

Marjan Miklavec je takoj ob ustanovitvi nabavil potovalni kombi in na prvo potovanje člane povabil v svoj rodni kraj, v Narni v Umbriji, kjer so prvič skupaj ustvarjali, se družili in ugotovili, da jim je taka oblika delovanja pisana na kožo. “A začetki niso bili enostavni.” se spominja Miklavec. “Nismo imeli primerov, po katerih bi se lahko zgledovali. Taka oblika delovanja, svojevrstna potujoča skupina likovnih ustvarjalcev, ni običajna. V tem času nismo nikjer po Evropi našli podobne, tako da ostajamo svojevrstni pionirji,” pravi sežanski slikar, ki kakor ostali člani deluje tudi v svojem lokalnem okolju, kot mentor vsem, ki se želijo likovno izražati. “Z lastnim delom, z izkušnjami na raznih delavnicah pod okriljem Kliničnega centra smo si vsi nabrali znanje, ki ga zdaj lahko prenašamo. Nič ne pride čez noč,” še poudarja Miklavec, ki je s svojimi ustvarjalnimi sopotniki, izvrstnimi akvarelisti krajinarji, prepotoval velik del Evrope - od Pariza, Provanse, Andaluzije, Prage do Črne Gore, Makedonije ... In povsod so za njimi ostale slike, s katerimi so se marsikdaj oddolžili za brezplačno hrano in prenočišče.

Po vsej Evropi

Svoje slike redno darujejo v dobrodelne namene. Da Slovenija pač ni tako velika kot Avstralija, se pošali Sežanec, ko ga vprašamo, zakaj jih pot vodi v tujino. “Ko smo začeli, si nisem predstavljal, da bomo čez dvajset let imeli za seboj delovanje po vsej Evropi. Skupina je nerazdružljiva, in to je enkratno. Dolgoletne izkušnje so utrdile medsebojno zaupanje. A ne le med nami, člani. Tudi zaupanje soprog,” se zasmeje Marjan Miklavec, ki pa se s to sklepno mislijo vse prej kot šali.

---