Četrt stoletja malih bitk

Kmalu naj bi dobili novega varuha človekovih pravic, petega, ki bo v samostojni Sloveniji opravljal to funkcijo s šestletnim mandatom. Urad varuha deluje od leta 1994; doslej so ga vodili Ivan Bizjak, Matjaž Hanžek, Zdenka Čebašek-Travnik in Vlasta Nussdorfer.

Doslej smo imeli z izbiro varuhov kar srečno roko. Varuhi so uspeli ohraniti distanco do politike in so ne glede na politično nevšečnost opozarjali na dolge upravne in sodne postopke ter diskriminacijo manjšin, na primer Romov in izbrisanih, dokler država ni uredila njihovega statusa. Zlasti po izbruhu gospodarske krize so v ospredje postavili slabšanje položaja delavcev in upokojencev ter večanje revščine v družbi. V letnih poročilih so prostor redno namenjali pravicam otrok, pa tudi pravici ljudi do čistega okolja.

Kje bi bili danes, če ne bi bilo te neodvisne ustanove, ki pritiska na politiko, v javnosti pa širi zavest o pomenu človekovih pravic?

V javnosti so odpirali teme, ki bi si sicer težko izborile prostor med novicami. Med temi temami so, na primer, problematika pedopsihiatrije in bolnišnične obravnave otrok s psihiatričnimi težavami ali pa težava s prezasedenostjo posebnih varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov.

Urad varuha iz leta v leto ponavlja opozorila, da državni organi ne sodelujejo med seboj, kar zapleta življenja državljanov, in da nam krvavo manjka inšpektorjev, ki bi bdeli nad izvajanjem delovnopravne, okoljske in druge zakonodaje. Ko ne gre drugače, se reševanja težav loteva tudi po sodni poti. Leta 2017 je, denimo, ustavno sodišče pritrdilo sedanji varuhinji, da morajo občine s subvencijami za najemnino še naprej pomagati tudi tistim socialno šibkim državljanom, ki morajo zaradi pomanjkanja neprofitnih stanovanj najemati tržna. Ustavni sodniki so se na stran varuhinje postavili tudi s presojo, da mora država samozaposlenim pri ugotavljanju upravičenosti do socialnih transferjev upoštevati realni dohodek, ne pa fiktivnega. Še bi lahko naštevali konkretne male bitke, ki jih za malega človeka bije varuh.

Varuh človekovih pravic ni brezzobi tiger, je pa prepogosto Don Kihot, ko se bori z mlini na veter, leta ponavlja ena in ista opozorila, na koncu pa se stvari izboljšajo le za ped. Takšna je pač naša politična in družbena realnost. Pa vendar, kje bi bili danes, če ne bi bilo te neodvisne ustanove, ki pritiska na politiko, v javnosti pa širi zavest o pomenu človekovih pravic?

---

---