Poglej me v oči in povej - kako si?

S pisanjem o mladostnikih v težavah so zmeraj križi in težave. Ko ropotamo čez sistem, zaradi katerega se drugošolke zbujajo ob 5. uri, da še enkrat ponovijo italijanske besede o jesenskih barvah in listih, ki padajo z dreves, starša resno zaskrbi, v katero smer nas ta sistem pelje. Šola ni tako pomembna, slišiš sebe govoriti, da bi se zaradi nje šolarka, stara sedem let, toliko sekirala. Ampak starši, pa naj smo rasli v preteklem ali sedanjem sistemu, še zmeraj prepogosto verjamemo, da bo šolski uspeh prinesel tudi uspeh v življenju. In nekaj samokritike si ne glede na sistem smemo in moramo privoščiti. Še posebej, ko nas na težave mladostnikov opozorijo strokovni delavci, ki spremljajo porast zasvojenosti v tej najbolj ranljivi skupini ljudi.

Mladostnikov s težavami zaradi uživanja in eksperimentiranja s prepovedanimi drogami ali alkoholom je vse več, opozarjajo v svetovalnem centru Piran, ki ga vodi društvo Projekt Človek. Starši smo nekje na poti izgubili kompas ter se prepustili lagodnostim permisivne vzgoje, ki pa je ušla nadzoru. Avtoritet več ni. Droge, med njimi tudi alkohol, s katerimi realnost postane zabrisana in bolj znosna, pa so poceni in zlahka dostopne. Zato so trenutki, ko v svetovalne pisarne mladostniki vstopijo v spremstvu staršev in naredijo prvi korak proti razumevanju ne le lastnega, temveč družinskega problema, dragoceni in vredni spoštovanja. Kajti zgodi se lahko vsakomur.

Zato so trenutki, ko v svetovalne pisarne mladostniki vstopijo v spremstvu staršev in naredijo prvi korak proti razumevanju ne le lastnega, temveč družinskega problema, dragoceni in vredni spoštovanja.

Kako si? je vprašanje, ki ga premalokrat postavimo. Izkušnje so namreč takšne, da mladih v nekem trenutku nihče več ne sliši. Res je, starši samo težimo, učitelji ne razumejo, medsebojno zaupanje se začne krhati in nastopijo trenutki tišine, v katerih se rojevajo nič kaj spodbudne misli. Nas je kdo kdaj učil, kako utišati najhujšega kritika - svoje lastne misli? Na najlažji način, ki nam ga kot odgovor ponuja sistem - z alkoholom in drogo.

Permisivna vzgoja nam je pokazala, da v popuščanju ni ljubezni. Obenem pa nas opozarja, da moramo najprej postaviti mejo samim sebi, če jo hočemo drugim. Tega ne znamo najbolje, kajne, lahko pa se naučimo. Če želimo. Ali pa dvignemo roke od življenja, ne le otrokovega, pač pa tudi lastnega, in se prepustimo.

---

---