Ekshibicionist se uči ljubezni

Kurc nas gleda, so logične sklepne besede v Ekshibicionistu, s katerim so v novogoriškem gledališču zaokrožili sezono in ki ga bodo na malem odru spet ponovili danes in jutri ob 20. uri.

Drame, ki jo je Dušan Jovanović napisal pod psevdonimom O. J. Traven, jo leta 2001 krstno režiral v ljubljanski Drami in zanjo prejel Grumovo nagrado, se je tokrat lotil njegov študent na akademiji Marko Bulc. Režiser in njegova ekipa sta izhajala iz spoznanja, da živimo v dobi ekshibicionizma, ki kraljuje zlasti na družbenih omrežjih.

A pri osvežitvi dramske predloge ustvarjalci niso segli po moderni tehnologiji, marveč raje po igri v igri. Vpeljali so nov dramski lik, s katerim so predrugačili, nadgradili dramo in odprli okno tudi v ustroj gledališča: na odru ima glavno besedo režiser, ki so ga sestavili iz odlomkov drugih Jovanovićevih del, vlogo pa je s pripisi dopolnil še dramaturg Nebojša Pop - Tasić. Režiser - Gorazd Jakomini ga igra z ustrezno ekshibicionistično vehemenco - v prvem delu predstave režira Ekshibicionista, dramo o uspešnem newyorškem borzniku Fredu Millerju, ki zaradi razkazovanja svoje moškosti že tretjič pristane v ječi. Vanj je zlezel mladi Žiga Udir in natančno izbrusil svojo doslej največjo vlogo. Zapletena duševnost lika pronica skozi namerno togo obrazno in telesno mimiko, obenem pa igralec lepo pokaže, kako je mogoče zelo zgovorno molčati. Njegov Fred hoče biti odrasel, odgovoren moški in se uči zrele ljubezni, ukleščen v zamotano in živopisno konstelacijo bolnišnično-zaporniškega osebja.

Maja Nemec upodobi odrezavo, robato Evo, nekdanjo redovniško pripravnico pri uršulinkah, zdaj pa freudovsko psihologinjo, prepričano, da je ekshibicionizem simbolno posilstvo in posledica tabuizirane spolnosti v zgodnjem otroštvu, po kateri je treba udariti z radikalnimi ukrepi. Blažjim, bolj razumevajočim oblikam zdravljenja je naklonjen Blaž Valič kot njen nekdanji mož, psihiater Daniel, tu pa sta še rahločutna socialna delavka Dorothy (Medea Novak) in (pre)potentni paznik Jimmy (Radoš Bolčina), prav tako zapletena v razmerje, ona pa za povrh še v spogledovanje z novim pacientom, ekshibicionistom. Ta poleg “butare in pirhov” pred vsakega od njih moli tudi zrcalo, v katerem lahko uzrejo lastne komplekse - če le hočejo pogledati.

Izkaže se, da se strogo razmejevanje na zdrave in bolne ne obnese, kar v uprizoritvi slikovito nakazuje že kostumografija Andreja Vrhovnika: dozdevni blaznež je odet v pusto poslovno obleko, njegovi zdravilci in pazniki pa v ekscentrične, odštekane kostume, medtem ko dogajalne prostore učinkovito določa in razmejuje scenografija Damirja Leventića z zaporniško mrežo. V gluho tišino tu in tam Damir Avdić silovito zaseka z električno kitaro.

Še posebej duhovito je Fredovo telefonsko zapeljevanje Dorothy, pri katerem ekshibicionistu ustrezne stavke narekuje psihiater, temu pa režiser predstave - seveda se iz zapeljivih pri prenosu preobrazijo v tragikomično nerodne. Medea Novak in Žiga Udir pa izvrstno izpeljeta zlasti erotični prizor - tistega, med katerim se njuni telesi sploh ne dotakneta.

---