“Vedno upaš, da se boš vrnil”

Roman Vrtnice vetra je Widad Tamimi, vnukinja bogatega tržaškega Juda in hči revnega Palestinca, začela s smrtjo in končala z rojstvom. Vmes pa razgrnila zgodbo svojega rodu, po očetovi in materini strani zaznamovanega z begunstvom. Knjiga je pred kratkim v slovenskem prevodu Gašperja Maleja izšla pri založbi Sanje, predstavili pa so jo na predvečeru 19. Foruma Tomizza.

KOPER > “Begunska izkušnja, ki se ponavlja skozi generacije, je vselej podobna. Vedno upaš, da se boš vrnil, četudi si nekje najdeš dom in tam živiš,” je predsinočnjim, na predvečeru 19. Foruma Tomizza, ki ima za osrednjo temo azil, dejala Widad Tamimi. Pisateljica, ki je končala študij mednarodnih odnosov in novinarstva, živi v Sloveniji in kot prostovoljka pomaga beguncem pri integraciji v slovensko družbo.

Iskanje korenin

Widadin oče Kader, otrok revne begunske družine, je iz Hebrona odšel študirat medicino v Peruggio. V Italiji se je zaljubil v Claudio, potomko bogate judovske meščanske družine, ki je leta 1938 iz Trsta pred rasnimi zakoni zbežala v ZDA. O družinski zgodovini obeh rodov se pri Tamimijevih ni nikoli veliko govorilo, a Widad, ki že sedem let z možem in tremi otroki živi v Ljubljani, je čutila potrebo, da požene in najde lastne korenine ter sestavi lastno zgodovino.

Tako se je rodil roman Le rose del vento, ki je pred dvema letoma izšel pri založbi Mondadori, pred kratkim pa ga je v slovenskem prevodu Gašperja Maleja izdala založba Sanje. Kulturne razlike med obema rodovoma pisateljičine družine so se jasno pokazale tudi, ko je zbirala gradivo za roman. O tržaški veji Schmitz-Weiss je marsikaj izvedela iz pogovorov z dedkom, pomagala pa si je tudi z njihovim obsežnim, izčrpnim in bogatim arhivom.

Palestinska zgodba pa ne temelji na arhivskih virih, marveč na ustni zgodovini: “Dedek je vešč predvsem s številkami, babica ne zna ne pisati ne brati. In čeprav njene pripovedi niso tako podatkovne in natančne, so polne barv in dišav,” je avtorica povedala v avli koprske knjižnice, kjer se je z njo pogovarjala Jasna Čebron.

Morala je izrisati krog

Preplet zgodb v biografskem romanu Vrtnice vetra se konča z rojstvom, s prihodom deklice, za katero Kadar in Claudia izbereta ime Widad, kar pomeni ljubezen. A tak konec je potreboval drugačen začetek, kot mu ga je pisateljica sprva namenila. Ko ji je urednik dejal, da romanu nekaj manjka, je vedela, kaj mora storiti. Napisala je prolog, iz katerega bralec izve, da je pri desetih letih ostala brez mame; ta se je po dolgoletnih bitkah s hudo depresijo odločila končati življenje: “Uvod je kratek. Le eno stran ima. A ko sem ga napisala, sta se povezala rojstvo in smrt. Izrisal se je krog.”

---