Premagani, ponižani, razžaljeni

Sezona se počasi izteka tudi v primorskih teatrih, kjer se na velikih in malih odrih vrstijo predstave o beguncih, ponižanih in razžaljenih ter drugih na rob odrinjenih. Igre, napisane bodisi pred več tisočletji bodisi pred nekaj leti, pričajo, da se svet le malo spreminja in se vseskozi spopada z bolj ali manj enakimi težavami.

V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica se je niz uprizoritev na velikem odru iztekel s tragedijo Trojanke, sezono pa bodo na malem odru sklenili s komično dramo Dušana JovanovićaEkshibicionist. V Gledališču Koper so za konec prihranili dramo Za blagor vseh ljudi v koprodukciji z novogoriškim teatrom, v Slovenskem stalnem gledališču Trst pa je Shakespearovi Ukročeni trmoglavki, postavljeni na veliki oder, sledila še uprizoritev monodrame Juda v mali dvorani.

Ženske v vojni

Močno sezono novogoriškega teatra na velikem odru so zaokrožile Trojanke, ki pa v izvedbi niso zadostile velikim ambicijam. Debelo desetletje po koprodukcijskih tržaško-novogoriških Bakhantkah se je Evripid vrnil s Trojankami, ki jih je v svežem prevodu Jere Ivanc na oder postavil režiser mlajše generacije Jaša Koceli ob dramaturški podpori Ane Kržišnik Blažica.

Tragedija o ženskah poraženih Trojancev, ki so zdaj prepuščene krutim grškim zmagovalcem, je z novogoriško uprizoritvijo - skoraj 2500 let po nastanku! - doživela slovensko praizvedbo. Je težko uprizorljiva: ne premore prave zgodbe, liki se ne razvijajo in povečini nastopijo samo enkrat, tako da predstava tu pa tam bolj spominja na lepljenko monologov. Vse je nekako razdrobljeno: hladen prolog z dialogom bogov Pozejdona (Kristijan Guček)in Atene(Helena Peršuh) se prelomi v osrednjo dramo Trojank, ki se pokončno upirajo ponižanju - med soočenji z grškim odposlancem (Jure Kopušar) jih povezuje odločna kraljica Hekaba (Marjuta Slamič), ob kateri se zvrstijo še njena zblaznela hči Kasandra (Raiven), snaha Andromaha, ki jo upodobi Patrizia Jurinčič Finžgar, presunljiva zlasti med ločevanjem od na smrt obsojenega sinčka, medtem ko lepo Heleno z zadržanim dostojanstvom upodobi Arna Hadžialjević. V vlogi zbora nastopi ducat trojanskih ujetnic, ki jim stas in glas posodijo gostje na čelu z igralkama Ano Facchini in Dušanko Ristić.

Impresivna je soha bojevnika v podobi Siniše Bukinca, dobro so se odrezali tudi scenograf Darjan Mihalović Cerar, kostumografka Branka Pavlič, avtor glasbe Miha Petric in drugi, a očarljivih detajlov ustvarjalci niso zmogli povezati v prepričljivo, koherentno celoto. V že tako raznoroden mozaik so na koncu, v epilogu, dodali še videoposnetek, v katerem gledalca silovito nagovori palestinska pesnica Farah Chamma, novodobna Trojanka, recimo.

Oni, ki “ne sodijo sem”

Nasilje do drugih in drugačnih je tudi v središču angažirane drame Za blagor vseh ljudi, v kateri sodobni italijanski dramatik Francesco Randazzo prikazuje kraj, kjer se domačini v strahu pred begunci organizirajo in ukrepajo, kot vejo in znajo. Igro je v koprodukciji koprskega in novogoriškega gledališča režirala Nenni Delmestre ob asistenci Renate Vidič in v prevodu Marka Sosiča, ki pa so ga ustvarjalci z izgovorjavo pomaknili nekam v celinsko Slovenijo - kakor bi bili Primorci imuni na nestrpnost.

Za scenografijo, kostumografijo in glasbeno opremo je poskrbela režiserkina stalna sodelavka Lina Vengoechea, ki je dogajanje postavila na slikovito prizorišče, polno pomenljivih detajlov: na skrbno pristriženi travici ne manjkajo kičasti vrtni palčki, že nekoliko odvečne pa so ovce, zapletene v obmejno žico. Kakor je do gledalca dokaj podcenjujoč tudi kostum zdravnika, ki celo v gostilno pride v beli halji - k sreči vsaj stetoskopa nima okrog vratu.

Raznoliko druščino zaskrbljenih krajanov, ki so bolj glasniki idej kakor polnokrvni dramski liki, živo upodobijo Rok Matek, Anja Drnovšek, Matevž Biber, Bine Matoh, Igor Štamulak in Jože Hrovat. Zapletajo se tudi v medsebojne spore, o pravicah in svoboščinah pa diskutirajo z osamljenim glasom razuma, liberalno študentko (Tjaša Hrovat), medtem ko prestrašeno begunko učinkovito upodobi Lin Colja, vajenka iz gledališkega treninga. Dinamična predstava je polna tako mučnih kakor humornih drobcev, tako grobnega molka kot oglušujočih strelov.

Shakespeare in Juda

Več kot 400 let staro Shakespearovo komedijo Ukročena trmoglavka, igro o svojeglavi ženski, ki jo je treba ukrotiti in vpeti v družbene norme, je na veliki oder tržaškega teatra postavila pretežno mlada ekipa. Režiser Juš A. Zidar je predlogo v prevodu Milana Jesiha priredil, osvežil in nevsiljivo podomačil ob dramaturški pomoči Eve Kraševec in s sodelovanjem igralcev - v predstavi, ki bi jo morebiti veljalo le malce strniti, skrajšati, vrsto vlog duhovito upodobijo Iva Babić, Tadej Pišek, Vladimir Jurc, Tina Gunzek, Jernej Čampelj, Ilija Ota in Andrej Rismondo, ki se na izčiščeni in odprti sceni Petre Veber, v kostumih Mateje Fajt in ob glasbi Jurija Aliča poigravajo tudi s samim gledališkim mehanizmom: uprizorijo igro v igri, sproti gradijo svoje like in nagajajo drug drugemu, zlasti pa preizprašujejo družbene vloge in zgodbo zasukajo tako, da onemogočijo seksizem izvirnika.

V SSG Trst so sezono sklenili z enim samim igralcem na malem odru. Po uprizoritvi monodrame Ismena, njena sestra v sezoni 2015/2016 je umetniški vodja Igor Pison v prevodu Mateje Seliškar in ob dramaturški podpori Sandija Jesenika režiral še eno delo sodobne nizozemske dramatičarke Lot Vekemans. Tudi v Judi besedo dobi tisti, o katerem običajno govorijo drugi in ga obsojajo. Igralec Primož Forte skozi temeljito razčlenjeno vlogo omogoči izpoved najbolj razvpitemu izdajalcu v zgodovini, ki vehementno opravičuje in upravičuje svoje dejanje, k razmisleku pa sili tudi gledalca. V osrčju funkcionalne scenografije Marjana Kravosa je dolga miza z zadnje večerje, a prazna, zapuščena, spremenjena v nagnjeno pisto, po kateri koraka Juda. Njegove zgoščene filozofske traktate o etiki, veri in dvomu v uprizoritvi rahlja vrsta detajlov in učinkov, tudi potujitvenih. Na koncu je vse “le” teater.

---