Tujka v deželi tujosti

O knjigah je sanjala, še preden je znala brati. In ko je, še majhna, prvič stopila v knjižnico, se je od vznemirjenosti tresla. Verjame v usodo in usodnost, v čas, ki ni linearen, in v genetski spomin. Še mnogo več od naštetega se razgrinja v njeni pisavi - drame in poezijo, zbrane v knjigi Sama pred obličjem smrti, je pred kratkim izdala koprska založba KUD Zrakogled, predsinočnjim pa je Koprčanka Vesna Furlanič Valentinčič o svojem literarnem ustvarjanju spregovorila na Pogovorih o branju, ki so foaje koprskega gledališča tokrat napolnili do zadnjega kotička.

KOPER > Ko je leta 1994 izdala pesniški prvenec Reliefne zgodbe, je Ciril Zlobec v spremni besedi zapisal, da avtorica “odstira nevidno prevleko časa s sveta, ki že obstaja od zdavnaj, od zmeraj”. Vesna Furlanič Valentinčič ne verjame, da je čas linearen. Bliže ji je razmišljanje, da kroži, drsi, se stopnjuje, zgošča.

“Pojdi dol in to nadaljuj”

Čeprav je, kot je povedala predsinočnjim v pogovoru z Jasno Čebron, imela za seboj nekaj proznih poskusov, so bile za njeno literarno pot usodne sanje. Niso bile običajne, ampak lucidne - takšne, ki prinesejo uvid. “Odprla sem loputo v stropu in za veliko baročno mizo zagledala sivolasega moškega z živo modrimi očmi. Sedel je v veliki knjižnici, v obleki, izpod katere so gledali naborki srajce, in mi dejal: 'Pojdi dol in to nadaljuj ...'” Čez približno mesec dni, na predvečer kulturnega praznika, je v sebi zaslišala glas, pograbila svinčnik in zvezek ter začela zapisovati. Takrat se je na papir izlilo 126 pesmi, večina je objavljena v Reliefnih zgodbah. Na tak način - silovito in sunkovito - zgodbe k Vesni Furlanič Valentinčič prihajajo še danes.

Pravi, da je za pisanje malce lena: “Pri meni ne gre tako, da bi se odločila, si rekla, ok, zdaj bom pa pisala, se usedla in začela. Običajno najprej začutim v sebi nek nemir, ki se stopnjuje. Nabira se, zgošča v napetost in potem poči. Takrat začnem pisati: manično, kot v transu in brez prestanka.” Kar napiše, z izjemo slovničnih malenkosti, ne popravlja: “Običajno se precej čudim temu, kar se je izpisalo. Ko sem prebirala svoje prve pesmi, so me presenetili verzi pa tudi besedišče, ki je bilo arhaično, kot iz nekega drugega časa.” In še bolj jo je “zadelo”, ko je ugotovila, da se v njeni poeziji pojavljajo iste besede, kot jih je v svoje pesmi zapisoval njen nono Josip Cjak, ki ga sicer ni nikoli spoznala.

Jasna Čebron meni, da literatura Vesne Furlanič Valentinčič “nosi s seboj avtoričin gen in rod”,Primož Jesenko pa v spremni besedi h knjigi Sama pred obličjem smrti, zapiše: “Ta svet goste imaginacije, ki izide iz psihološko-filozofske strukture Carla Gustava Junga, je že v svojem formativnem obdobju spoznaval, da pri pisanju poezije nič ne poteka zavestno in premišljeno. Poleg Junga v oblikovanju pesniške senzibilnosti prepoznamo tudi T.S. Eliota, ki ve, da navdih za ustvarjanje ne temelji na čustvih ali na tem, kar je priklicano v spomin, ampak na zbranosti: ta ne nastane po preudarku ali zavestno.”

Kot pravi avtorica, verjame v naključja, ki to niso: “V določenem trenutku se zgodi nekaj, a tedaj še ne vem zakaj. To se običajno izkaže pozneje.” Prepričana je, da človeka vodi usoda: “Ne moremo je upravljati - lahko gremo kamorkoli, a prejkoslej nas bo našla ... Ne moremo ji ubežati. Človekova volja ni povsem brez pomena, a podzavest je močnejša, saj nas vodi.”

Edini idol - Pika Nogavička

Med usodnimi srečanji, ki so zaznamovala njeno literarno pot, Vesna Furlanič Valentinčič omeni Piko Nogavičko: “Prvič sem jo prebrala v četrtem ali petem razredu in takoj po tistem še dvakrat ali trikrat zapored. Bila sem čisto pretresena. Je edini idol v mojem življenju, drugih vzornikov nisem imela.” Junakinja otroškega romana Astrid Lindgren se je domala nevidno in neopazno pritihotapila tudi v monodramo Mama, edino avtoričino delo, ki je bilo doslej odrsko uprizorjeno, predstava pa je bila uspešna in odmevna tudi na mednarodnih festivalih.

Še pred Mamo se je leta 1997 rodila Peščena ura, “simbolna drama”, ki je pognala iz zadnjega verza pesniške zbirke Temni dvojček (ta je izšla leto pozneje kot prva knjiga edicije Hyperion). V knjigo Sama pred obličjem smrti je urednik Gašper Malej uvrstil še monolog Nevidni človek, prozni besedili Temni dvojček in Et in Arcadia Ego, tragikomedijo Vsakomurnekajnikomurnič, ki po besedah Jasne Čebron kar kliče po ekranizaciji, monodramo Osamljenosti Marije S. ter nekaj pesmi. Zbirka prinaša še esej, ki ga je o Peščeni uri napisal Taras Kermauner, ter intervju z avtorico, ki ga je naredila dolgoletna urednica Primorskih novicZdenka Lovec in je bil objavljen v publikacijiGledga.

“Literatura Vesne Furlanič Valentinčič si ne dovoli, da bi jo prostorsko omejevali,” meni Jasna Čebron, Primož Jesenko pa pravi, da nam s knjigo Sama pred obličjem smrti avtorica podarja hipersenzibilno sebe: “Mislim, da je to v današnjem trenutku, še posebej, če si ob tem še ženskega spola, pri vstopanju na repertoarje slovenskih gledališč gotovo ovira. Umetniškim vodjem je treba danes prinesti marsikaj na pladnju in pri tem še poiskati primernega režiserja, ki je voljan drugačne pisave.”

In kako se Vesna Furlanič Valentinčič počuti v družbi, v kateri živi? Odgovarja, da s konkretnimi ljudmi in na osebni ravni zelo v redu: “V širši skupnosti pa se od vedno, od malega, počutim kot tujec v deželi tujosti. Ne zaradi ljudi, zaradi njihovega odnosa do mene, ampak zaradi mojega do njih - vedno sem bila malo drugačna.”

---