Kaj je dediščina leta 1968?

29. izdaja Trst film festivala, ki je letos v znamenju 50. obletnice prevratniških gibanj leta 1968, je že v soboto, na drugi festivalski dan, v gledališču Miela z mini filmskim maratonom in izbranimi gosti zelo dobro osvetlila dogajanje leta 1968 na jugoslovanskih tleh.

TRST > Popoldanski program, ki ga je kuriral srbski filmski kritik Ivan Velisavljević, se je začel z retrospektivnim dokumentarcem Generacija 68 Nenada Puhovskega, ki je leta 1968 s kamero beležil dogajanje na protestih v Zagrebu in Beogradu. Po 50 letih se je ponovno srečal z večino tedanjih osrednjih akterjev in z njimi spregovoril o dediščini, ki so jo zapustili. Zanimivo: Puhovski, danes profesor na zagrebški filmski akademiji in ustanovitelj enega najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma v regiji ZagrebDox, se je po pomladnih protestih leta 1968 s kamero poleti odpravil še na Korčulo, kjer se je zbral hrvaški intelektualni cvet. O razpletu protestov sta razmišljali tudi filozofski eminenci Herbert Marcuse in Erich Fromm, a sproščen poletni filozofski tabor je prekinil vdor ruske vojske v Prago.

Eno osrednjih vprašanj dokumentarca je: ali so tedanji dogodki pustili sled? “Dediščina leta 1968 je velika. Ta nova levica je pustila sled tako v filmu kot v pisanju. Nenazadnje je ob 40. obletnici, leta 2008, nastal zagrebški festival Subversive,” je dejal Velisavljević. “Borili smo se proti politiki in ideologiji. Nihče od nas, razen kakšnega profesorja, se kasneje ni spečal s politiko. Ni šlo za boj, ampak za vzpostavljanje mostov. Ostalo je namreč razumevanje, da ne obstaja samo en svet, ampak več različnih,” je o tedanjih dogodkih povedal Puhovski in dodal, da je bila eden temeljnih dosežkov leta 1968 v Jugoslaviji odsotnost policijskega in vojaškega nasilja.

Sodniku je bil film dolgočasen

Če je Generacija 68 bolj osvetlila dogajanje na Hrvaškem, je v naslednjem kratkem dokumentarcu Lipanjska gibanja Želimir Žilnik ujel duha protestov v Beogradu, ki so bili veliko bolje organizirani kot v Zagrebu.Žilnikov celovečerni prvenec Rani radovi (Zgodnja dela) iz leta 1968 pa je bil skorajda logično nadaljevanje programa. Avtor namreč v tem fikcijskem filmu, klasiki jugoslovanskega črnega vala, predstavi tri mladeniče, ki se razočarani nad protesti leta 1968 s karizmatično punco Jugoslavo odpravijo med kmete in proletariat oznanjat “marksistično resnico”, a dočakata jih nerazumevanje in odpor. Gre za zelo radikalen film tako v vsebinskem smislu (opozarja na boleče točke tedanjega režima) kakor tudi na ravni forme, kjer je Karpo Godina kot snemalec, navdahnjen s francoskim novim valom, šel še dlje. Rani radovi, ki doma niso bili najbolje sprejeti, so leta 1969 osvojili zlatega medveda na Berlinalu.

V pogovoru po filmu je Žilnik spregovoril o bizarni sodni peripetiji, ki jo je film sprožil v Jugoslaviji. “Po dnevih dretja na sodišču med menoj in državnim tožilcem se je sodnik odločil, da si bo naposled ogledal ta zloglasni film. Po ogledu je dejal, da je to eden najbolj dolgočasnih filmov, kar jih je kdajkoli videl, in da jaz nimam nikakršnega filmskega talenta. Državnega tožilca je okrcal z besedami: Od kod vam ideja, da bo ta dolgočasni film zamajal politični režim!?” Državni tožilec je tako odstopil od pregona in Žilnik je še nekaj časa v Jugoslaviji delal kot filmar. Ta “idila” je trajala do leta 1972, ko se je v Jugoslaviji pojavila “slabšalna” oznaka črni film, črnovalovci pa so postali persone non grate. Leta 1973 je bilo delo že tako onemogočeno, da se je Žilnik preselil v Nemčijo, kjer je nadaljeval filmsko ustvarjanje. Karpa Godino je doletela desetletna prepoved režiranja, ne pa prepoved snemanja, tako da je še naprej delal za druge, režimu prijaznejše režiserje.

Poklon gospe Piercavassi

Vrhunec sobotnega dogajanja v Trstu je bila podelitev nagrade eastern star award, ki jo je po igralkah Irène Jacob in Monici Bellucci za grajenje mostov med Zahodom in Vzhodom prejel karizmatični Rade Šerbedžija. “To je nagrada jugoslovanskemu filmu, ki ga je v Trstu začela odkrivati ustanoviteljica tega festivala Annamaria Piercavassi. V devetdesetih letih, ko je na Balkanu divjala vojna, je v Trst povabila številne režiserje iz nekdanjih jugoslovanskih republik in vsi so sedeli za isto mizo,” je v svojem šarmantnem slogu povedal veliki igralec, režiser in glasbenik. V dolgoletni zgodovini festivala pod vodstvom Annamarie Piercavassi, ki je umrla leta 2016, so Trst obiskala največja imena jugoslovanskega filma: Rajko Grlić, Žika Pavlović, Dušan Makavejev, Krsto Papić, Lordan Zafranović in številni drugi. “Nagrado zato posvečam tej izjemni ženski, svoji sestri, ki je gradila bratske odnose med temi režiserji,” je sklenil Šerbedžija.

---