Naj brano na spletu Primorskih novic v letu 2017

V poplavi slabih novic so dobre zgodbe pravi balzam za dušo. In spletni bralci jih vsakič sprejmejo odprtih rok. Letošnje leto so resda zaznamovali številni tragični dogodki, grozljivi zločini, nesreče ter nevšečnosti, ki so jih prinesle vremenske razmere. A na srečo ni zmanjkalo niti lepih, pozitivnih novic in navdihujočih zgodb.

Med tistimi, ki smo jih zapisali novinarji Primorskih novic, se je ljudem najbolj usedla v srce zgodba o dolga leta izgubljenem simbolu ljubezni in večne zvestobe, poročnem prstanu, ki se je tudi z našo pomočjo znova vrnil k lastniku. Med zapisi naših komentatorjev in kolumnistov pa so najbolj odmevali predvsem takšni, ki nas dramijo iz otopelosti in brezbrižnosti do soljudi in nas spominjajo, kaj je tisto, kar ima v življenju največjo vrednost.

Naj zgodbe

1. > Tadejinemu možu smo po 18 letih našli poročni prstan

Ime Tadeja in datum, 27. 6. 1992 - to sta dva podatka, vgravirana na poročnem prstanu, ki ga je že pred 18 leti našel Jože Čeligoj v stari hiši v Kazljah. Po neuspešnih poskusih, da bi našel lastnika, se je obrnil po pomoč na Primorske novice. In že dan po objavi se je prstan vrnil k lastniku.

Iščemo moža, ki se je s Tadejo poročil 27. junija 1992. Tako je novinarka Helena Race naslovila članek, ki smo ga objavili 18. julija. V njem smo povzeli pripoved Jožeta Čeligoja o tem, kako je leta 1999 med popravilom stare hiše v Kazljah, kjer je bila pred tem trgovina, našel poročni prstan z vgraviranim napisom Tadeja. Lastnika je skušal najti med zidarji, ki so takrat delali v hiši, in med delavci nekdanjega podjetja Preskrba, ki je takrat imela trgovino v najemu. S prstanom se je odpravil na matični urad in skušal izvedeti, kateri pari so se poročili 27. junija 1992, a mu uradnice niso dale podatkov. Neuspešno je Tadejinega moža iskal tudi na policiji. Ker ga ni našel, je prstan spravil. Ko je julija letos spet naletel na zlat obroček, pa se je odločil in poklical v naše uredništvo. “Nekje sem prebral zgodbo o nekom, ki je nekaj po dolgih letih našel s pomočjo objave v časopisu. Mogoče je to pisalo ravno v Primorskih novicah, na katere smo naročeni. In pomislil sem, da bi Tadejo oziroma njenega moža poskusil najti tudi tako,” nam je dejal in dodal: “Tudi sam sem pred leti izgubil rinko, ko sem pripravljal drva v gozdu. Vem, da je poročni prstan zelo ljub spomin, zato bi rad našel lastnika.”

In res, že dan po objavi je zgodba dobila srečen konec. Tadeja Rodman iz Komna je, tako kot vsak dan, v roke prijela časnik, pri čemer jo je presenetil naslov na zadnji strani. “27. junija 1992 sva se poročila midva z možem Samom. Gotovo sta nama hčeri spet zakuhali kako presenečenje ob obletnici poroke,” je najprej pomislila. Že med branjem članka je poklicala hčeri, ki o vsem skupaj seveda nista vedeli nič. Nato je poklicala moža in ga vprašala, ali pozna Jožeta Čeligoja. “Seveda ga poznam, že dolgo, pri njem sem večkrat delal,” je odgovoril Samo Rodman, ki je v Čeligojevi hiši opravljal vodoinštalaterska dela tudi pred 18 leti.

2. > Prijavila gole kopalce pod cerkvijo v Piranu

Avgusta smo poročali o obisku policistov na divji plaži pod piransko cerkvijo, kjer se kopajo nudisti. Prišli so na poziv kopalke, ki jo je zmotila golota, in izrekli opozorilo zaradi nedostojnega vedenja na javnem kraju.

“Že 40 let se na tej plaži kopamo nudisti, kar naenkrat pa se pojavi neka gospa z vnuki in kliče policijo. Bi še razumela, če le nekaj korakov stran ne bi bila uradna mestna plaža,” je bila ogorčena Pirančanka. Ustavni pravnik Rajko Pirnat, ki smo ga ob dogodku vprašali za mnenje, je dejal, da je golota na javnem kraju načeloma nespodobna, a je treba upoštevati tudi, da gre za “divjo” plažo, kjer je golo kopanje že dlje časa pogosto. Ob tem so svoj “za” in “proti” pod novico seveda zapisali tudi številni uporabniki socialnih omrežij.

3. > Grozljivi zločini in družinska tragedija

Letošnje leto so žal zaznamovale tudi številne tragične zgodbe. Na spletu so najbolj odmevali trije grozljivi zločini in družinska tragedija. Sredi februarja je v Izoli moški z ostrim predmetom več desetkrat zabodel lastnico stanovanja, jo nato zavil v preprogo in jo odvlekel do Manziolijevega trga, kjer jo je pustil pri smetnjakih. Marca je domačin v vasi Lukovec na Krasu obglavil staro mamo in brata, nato pa njuni glavi zažgal v peči za centralno kurjavo.

Maja je v Izoli sin obglavil očeta, še prej pa ga je hudo poškodoval s kladivom. Septembra pa se je v žalost ovila vas Vrhpolje pri Vipavi, kjer sta v domači kleti zaradi vdihavanja ogljikovega dioksida umrla 67-letni domačin in njegov 27-letni sin.

4. > Volilni dan je bil v Izoli v znamenju hude ure

Medtem ko so 22. oktobra povsod po državi preštevali, koliko glasov volilcev so zbrali predsedniški kandidati, se je v Izoli začenjala burna noč za domačine in gasilce ter druge javne uslužbence, ki so jim hiteli na pomoč. Zaradi močnega deževja, kakršnega dotlej v Izoli niso pomnili, je poplavilo številne ulice in kleti, tudi prostore nekaterih vrtcev in šol, v Kampusu Livade pa se je vnel požar.

S poplavo so se bili znova primorani spopasti tudi v Strunjanu, kjer se je zgodba ponovila tudi ob drugem krogu predsedniških volitev. Z obilnim deževjem in poplavami, ki jih je povzročilo neurje, so se številni Primorci soočili tudi 10. decembra, ko je bilo najhuje v Sečovljah ter v spodnji Vipavski dolini.

5. > Kačja pastirica Sandra

Veliko pozornosti naših spletnih bralcev je pritegnila tudi zgodba o ljubiteljici kač Sandri Gec iz Hrvatinov, ki je v dnevni sobi svojega stanovanja skupaj s partnerjem uredila dom kar 92 kačam. Vestno skrbita za 17 mladičev in 75 odraslih kač, med katerimi so predvsem udavi in pitoni ter nekaj gožev.

Zaradi svoje nenavadne strasti, ki jo je prevzela pred dvanajstimi leti, je Sandra dobila že več nadimkov. Prijatelji ji pravijo “mama kač”, oče pa jo je preimenoval kar v “kačjo pastirico”. S pitonom okoli vratu se poleti odpravi tudi med ljudi.

6. > Iz Brkinov s košarami gob

Od lani, ko so domačini v Brkinih dvignili glas proti pretiranemu nabiranju gozdnih sadežev, se je spremenilo le malo, smo ugotavljali v začetku oktobra, ko so se v Brkine iz vseh koncev znova zgrnili nabiralci gozdnih sadežev. Na cesti med Gradišico in Artvižami je občina postavila prometne znake, ki prepovedujejo parkiranje. A nekaj več glob, ki so jih policija in redarji napisali zaradi tega, obiskovalcev brkinskih gozdov ni odgnalo. Nekdo od domačinov pa je očitno menil, da mu bo to uspelo z luknjanjem avtomobilskih pnevmatik.

7. > Vzela sta se Robert in Roberto

Na gradu Kromberk so v začetku avgusta gostili poročno slavje, na katerem za razliko od običajnih porok nista bila v središču pozornosti ženin in nevesta, temveč dva ženina. Večno zvestobo sta si obljubila 49-letni Robert Čotar iz Lokvice na Krasu in njegov 56-letni partner Roberto Lovini.

“Skupaj sva že 14 let. Imela sva že registrirano partnersko skupnost, najino dolgoletno zvezo pa sva želela okronati še s poroko,” nam je zaupal Čotar, ki nas je sam obvestil o veselem dogodku. Zakon o partnerski zvezi, ki je istospolnim parom prinesel enakopravnost s heteroseksualnimi na večini pravnih področij, se je začel uporabljati 24. februarja letos.

8. > Dvigalo je zgrmelo na obalo

Junija je v Luki Koper tramontana potrgala privezne vrvi v tretjem bazenu pristanišča na izpostavljenem ro-ro privezu, kjer so ladje na obalo prislonjene s krmo. Ladjo za prevoz avtomobilov je odneslo v pomol, kjer je zadela dvigalo za pretovor premoga in železove rude, ki je zgrmelo na obalo.

V nesreči ni bil nihče poškodovan, nastala pa je ogromna materialna škoda, saj novo dvigalo stane približno deset milijonov evrov. Podobna nesreča se je zgodila tudi septembra, ko je med neurjem popustil krmni vez na 293 metrov dolgi ladji, ki je bila privezana ob kontejnerski pomol v prvem bazenu pristanišča. Ladja je s krmo zadela v vlačilec, privezan ob obalo na koprski strani.

Naj mnenja in kolumne

1. > Žalostno slovo bo preglasil vesel smeh

Tako je urednik kulture Andraž Gombač naslovil kolumno, s katero se je po tragični smrti Gašperja Tiča poklonil spominu na izjemnega igralca in režiserja. “Na koprskem pokopališču je zagrmel dolg in krepek aplavz, v katerega so vsi zbrani zgostili zahvalo za vse dobro, kar je igralec storil v življenju. Kdor je bil tam, je tedaj začutil - to je to, to je pomembno, vse smeti pa bo odnesel že prvi piš vetra,” je med drugim zapisal ter ob tem okrcal spletne obrekljivce, ki so znova dokazali, da jim ni nič sveto, in “so spet zamudili odlično priložnost, da bi bili tiho”.

2. > Včasih se ne izplača

Drugi na spletu najbolj bran mnenjski tekst je bil komentar novinarja Naceta Novaka, s katerim je pospremil članek o najslabše plačanih delih, ki jih praviloma opravljajo tujci. Se bolj izplača delati za nizko minimalno plačo ali ostati doma in prejemati denarno nadomestilo za brezposelnost? “Tisti, ki niso nikoli delali kot honorarci, samostojni podjetniki, po podjemnih, avtorskih in podobnih pogodbah, ki so takoj prilezli na dobro plačana delovna mesta, te dileme ne razumejo. Njih delo, ki ga pogosto le preložijo na druge, dejansko osvobaja,” je sklenil.

3. > Voščila brez duše

Šefinja državnega protokola Ksenija Benedetti z vsako svojo kolumno v prilogi Sobota zadene žebljico na glavico. Tudi z nedavnim zapisom o praznih, brezosebnih voščilih, s katerimi nas v decembrskem času zasuvajo z vseh strani. Tako je med drugim zapisala: “Če se roka pošiljatelja niti ne dotakne čestitke in se že z Madagaskarja vidi, da so skenirali in (z modro barvo, da bo videti kot 'pravo') natisnili podpis velecenjenega pošiljatelja in on/ona torej verjetno niti ne ve, komu je čestitko poslal/a, ker 'naj to dela tajnica, jaz nimam časa', to ni vredno NIČ.”

4. > Butalska država

Butalci so se v komentar novinarja Danijela Ceka prikradli 8. aprila, po prvem dnevu poostrenega nadzora na meji s Hrvaško, ko so se na mejnih prehodih pojavile dolge kolone in velike težave. “Po včerajšnjih težavah na meji s Hrvaško je gotovo le eno. Naša država ni prava država, ampak je neka skupnost, ki zmotno misli, da je država. Butalci se v Ljubljani prepirajo, kdo bo bliže koritu, medtem pa se ljudstvo gnete na cestah, čaka v kolonah in trpi. In popolnoma enako velja tudi za Hrvaško,” ni ovinkaril z mnenjen, s katerim se je strinjalo na stotine bralk in bralcev.

5. > Kaj si želiš za darilo?

Po kolumni o voščilih je Ksenija Benedetti v decembru navdušila tudi z zapisom o prazničnem obdarovanju. O tem, da je domiselno darilo, ki preseneti obdarovanca in mu ogreje srce, veliko dragocenejše od uporabnega ali prestižnega: “Ne, ne gre za denar. Ne gre niti za reči, ki jih nujno praktično potrebuješ, čeprav so tudi te lahko sijajno darilo, če ga obdarovanec ne pričakuje. A ne gre niti za navadne pobiralce prahu. Za idejo gre. Za pozornost. In ta ima neštetokrat večjo vrednost kot 250-karatni diamant ali nov mercedes s pentljo.”

---