Polglasnik je trd svojeglavec

Polglasnik spada k samoglasnikom, ki so: i, e, a, o, u. Vendar ni ne pravi i, ne pravi e, ne pravi a, ne pravi o, u pa sploh nikoli. A je še zmerom pravi samoglasnik. Zapisujemo ga z različnimi znaki: najpogosteje kot e (Lajovec), včasih kot a (Komac), kot i (Lulik) in celo kot o (blagor). Ampak ko se mu zazdi, da je nepotreben, tebi nič in meni nič izgine. Je kot spremenljiv kameleon, ki barve svoje kože prilagaja barvam, med katerimi živi.

Pravzaprav je kot iznajdljiv komolčarski stremuh, ki se pridruži vladajoči stranki na oblasti, a ko ta zgubi volitve, brž prestopi v drugo, samo da se čim prej prikoplje pod okrilje nove oblasti z vsemi njenimi dobrotami.

Čeprav je trmast svojeglavec, tega ne počne iz morebitne nagajivosti, marveč zaradi tega, ker lastnost nestalnosti najbrž nosi s sabo že od rojstva v daljni praslovanščini, in predvsem zato, ker je bil takšen ves njegov razvoj do danes. Ko je bil v besedi nujen, je obstal in še zdaj živi; ko je pa bila beseda izgovorljiva brez njegove pomoči, ni bil vsiljiv in se je olikano umaknil.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si

Nekateri slovničarji sodijo, da so v jeziku bolj pomembni samoglasniki, soglasniki pa manj; češ, to dokazuje italijanščina, ki ima v besedju morje samoglasnikov in je zaradi tega gladko govorljiva, dobro slišna in bolj razumljiva. Toda drugi trdijo, da to ne bo držalo in da so pomembnejši soglasniki, saj jih je v (slovenski) abecedi dvajset, a samoglasnikov le pet, s polglasnikom pač šest. Pravijo, da besedam dajejo pomen bolj soglasniki kot samoglasniki. Naglušni slabo slišijo, ker bolj razločijo le samoglasnike. Ti so dolgi in dovolj zaznavni, saj jih tvorimo z zelo odmevajočimi glasilkami. Soglasnikov ne slišijo razločno, ker so kratki in slabo zaznavni, saj jih izgovarjamo kot slabše slišne sike, šume, poke, krhke zvene itd. Zato naj bi soglasniki bolj določali pomen besed kot samoglasniki. Soglasniki se morajo opreti na kak samoglasnik poleg sebe, da so bolj slišni. Zato jih tudi izgovarjamo (pogosto tudi zapisujemo) z dodatnim e-jem (soglasnik h pa z a-jem): be, ce, če, de, ef, ge, ha itd. Te dodatne e-je izgovarjamo lahko kot samoglasnik e, a tudi kot polglasnik, ki sploh nima svoje samostojne črke, ampak ga navadno zapisujemo kot e, izgovarjamo pa nekako v zlati sredini med samoglasniki i, e, a, o, u. Dobimo ga, če vse samoglasnike izgovorimo v eni sapi vse naenkrat.

In ravno kot opora za soglasnike, da so dovolj izgovorljivi, je polglasnik bil in je še zmerom najbolj potreben. V Ciril-Metodovi cerkveni slovanščini in v zgodnejši slovenščini so besede imele odprte zloge. To pomeni, da se je vsak zlog v besedi končeval s katerim od samoglasnikov i, e, a, o, u ali s polglasnikom. Če takratni polglasnik zapišemo kot 9, bi človeka, ki kupuje, zapisali ku-p9-c9 (danes kupec). Kot vidimo, ima v tej besedi vsak zlog na desnem koncu samoglasnik. To je jeziku dajalo zvočnost, lahko izgovorljivost, dobro slišnost in s tem razumljivost.

Prav na to nujnost, to je na lažjo izgovorljivost, je usmerjena radovednost novinarke Primorskih novicHelene Race; njeno vprašanje kaže, ne le da ima dober čut za jezik, ampak tudi, da svoj jezik skrbno goji:

“Pozdravljeni, Jože. Berem vabilo na praznovanje z dedkom Mrazom in prižig lučk v pravljični deželi na igrišču Dinozavrček na Kozini. In se sprašujem: Se pravilno piše dinozavrček ali dinozaverček?

Kaj pa se dogaja z e-jem pri pridevnikih, ki se končajo na -ski? Zakaj samostalnika december in minister izgubita vsak svoj 'e', ko postaneta pridevnika: decembrski, ministrski, ne pa decemberski, ministerski? Zdi se mi, da je 'e' izgubil tudi dinozaver, ko je postal pridevnik dinozavrski. Je tako? In zakaj ga helikopter obdrži, ko postane helikopterski? Velja kakšno pravilo, po katerem se morajo take besede ravnati?

Z veseljem bom prebrala vašo Minuto, ki bi spregovorila o tem vprašanju. In o polglasniku v slovenščini nasploh. Verjamem, da tudi še kdo drug. Najlepša hvala za pomoč in lep decembrski, brez e-ja, pozdrav.”

Odgovor na zastavljeno vprašanje bo kar sam po sebi jasen, če pogledamo, kako se je polglasnik vedel in razvijal v slovenščini.

Ko je zakon o odprtih zlogih pred približno tisoč leti oslabel, se je pri polglasniku začela zmeda, ker je bil naenkrat marsikje odveč: zlog v besedi se je namreč odtlej lahko končal s soglasnikom, ne obvezno s samoglasnikom kot prej. Prej ku-p9-c9, zdaj ku-p9c.

Zakon o odprtih zlogih je začel zamirati zato, ker so v besedah samoglasniki, ki niso bili poudarjeni, začeli usihati in odpadati. Temu dogajanju slovničarji pravijo vokalna redukcija, opuščanje nepoudarjenih samoglasnikov. Kako “zabavno” je lahko opuščanje nepoudarjenih samoglasnikov, spoznamo že pri navadni dobri želji: “Srečn nov let!” Saj nikamor ne letimo, bi se verjetno kdo začudil. Taki pojavi so zelo pogosti v dandanašnjem živem pogovornem jeziku: ne rečemo več mizica kot v starih časih, ampak mizca > misca. A o tem v kaki novi Minuti, če bo kdo povprašal.

Za polglasnik je odpadanje nepoudarjenih samoglasnikov pomenilo smrtni dan, polglasnikocid. Rešil se je lahko samo po dveh poteh:

1. Če je bil poudarjen, saj samoglasniki, ki so živeli pod poudarkom, po nobenem jezikovnem zakonu niso odpadali, ampak so se celo krepili; ali pa

2. če se je znašel v težko izgovorljivi skupini soglasnikov, ker so ga ti potrebovali, saj bi se brez njega nakopičili v neizgovorljivo gmoto gordijskega vozla.

Ko je bil poudarjen, se je moral včasih spremeniti, včasih pa je živel dalje kot polglasnik. Ena in druga pot je bila odvisna od tega, ali je bil njegov poudarek dolg ali kratek:

> Pod dolgim poudarkom je v knjižni slovenščini prešel v a: bol9'n > bolan. Dokaz, da je tak a zares otrok polglasnika, odkrijemo v ženskem spolu istega pridevnika, ki se (spet knjižno) glasi bolna, ne bolana - kakor misli marsikdo in kakor govori narečniška gorenjščina, za njo pa to ponavlja velik kos ljubljanskega žargona. Da je res tako, spoznamo iz podobnih zgledov: grenak, grenka, ne grenaka (misel); težak, težka; gorak, gorka; skrban (očka), skrbna, ne skrbana (mamica).

> Pod kratkim poudarkom je ostal polglasnik: bezèg, bezgà itd.

V težko izgovorljivi skupini pa polglasnika ni mogoče opustiti; pri besedah jezdec ali bizgec si lahko polomimo jezike, pa ju v drugem sklonu brez polglasnika ne bomo gladko izgovorili: jezdca, bizgca; zato ju prav zapišemo samo kot jezdeca in bizgeca. V lažje izgovorljivih skupinah soglasnikov pa polglasnik opustimo: butec, butca, ritec, ritca, ne buteca, riteca. In tako naprej nešteti zgledi, tudi ministrski, decembrski in dinozavrček, ki so zapisani v Heleninem vprašanju.

Uspešno novo leto (ne nov lèt) 2018 vam želim, drage bralke in bralci. Pa da ne pozabite na nova vprašanja za Minuto!

---