Spet skupaj do lepše prihodnosti

V Izoli so pred dnevi počastili okrogli jubilej - 60 let organiziranega igranja rokometa. V rokometnem hramu v Kraški ulici se je na slovesnosti zbrala množica ljudi, ki so bili v teh šestih desetletjih tako ali drugače povezani z izolskim rokometom.

IZOLA > Izolski moški in ženski rokometni klub, ki sta bila najprej eno športno društvo, že nekaj let postopno spet združujeta moči. Tako sta tudi skupaj izpeljala slovesnost ob okrogli obletnici igranja rokometa v Izoli. Za množico gostov so v dvorani na Kraški ulici 1 poskrbeli s pestrim programom, ki je obsegal podelitev nagrad najbolj zaslužnim rokometnim športnim delavcem, nastope šestih izolskih glasbenikov in skupin, video-projekcijo, karaoke “Kekec Izolano” ter kulinarično ponudbo, zato so po prireditvi pohvale deževale z vseh strani. Dvourni uradni program se je nadaljeval s plesom in se zavlekel pozno v noč.

“Deset ljudi se je tri mesece zagnano ukvarjalo s pripravo slovesnosti. Moram povedati, da smo bili prijetno presenečeni, saj so nam prav povsod priskočili na pomoč: s hrano, pijačo, prostovoljnim delom ali pa tudi z denarjem. To nam je vlilo nove energije, saj se je pokazalo, da ljudje razumejo, kaj je šport, da gre tu predvsem za otroke in zato so bili pripravljeni pomagati. Povabili smo približno 900 ljudi in upam, da v tej množici nismo koga pozabili,” je povedal Dario Madžarević, ki je obenem predsednik upravnega odbora moškega kluba RD Izola in aktiven v upravi ŽRK Izola.

Na slovesnosti se je med uvodnim pozdravnim govorom izolskega župana Igorja Kolenca s tribun zaslišalo glasno nasprotovanje navijaške skupine Ribari. Predvsem sedanjemu, a tudi vsem bivšim županom so navijači jasno dali vedeti, da so za izolski šport naredili premalo. In ker so poleg tega Ribari pokazali na “osovraženi” Koper kot zgled vzornega odnosa med občino in lokalnim športom, je v Izoli najbrž res nekaj narobe.

Zgodba o izolskem rokometu se je začela leta 1957, ko je skupina izolskih športnikov, med katerimi je bila večina veslačev, pod pokroviteljstvom TVD Partizan ustanovila prvo rokometno ekipo. Slednja je še istega leta pričela tekmovati v primorski ligi. Tedaj so rokomet že igrali v Kraški ulici, a na odprtem igrišču, prekritem z lešem.

“Stanoval sem zraven igrišča in kot otrok sem opazoval starejše, ko so začenjali igrati rokomet. Že leta 1960 sem kot pionirček začel tudi sam in odtlej sem bil v rokometu vedno aktiven. Niti eno leto od teh 57 do danes nisem počival. Na začetku pa je bila to povsem druga pesem - za pripravo igrišče na tekmo smo morali vsako soboto po leš, ga posuti, povaljati igrišče, ga poškropiti, z apnom zarisati črte in potem 'moliti boga', da ne bi deževalo do nedelje zjutraj, ko so bile tekme. To je bil lep čas, ko smo izolski rokometaši, nogometaši in odbojkarji živeli skupaj ter podpirali drug drugega,” se spominja dolgoletni igralec, trener in tokrat eden izmed najbolj zaslužnih nagrajencev Boris Čuk. “Nato so sledili asfaltiranje igrišča, postavitev razsvetljave in leta 1988 začetek gradnje dvorane. Že pred tem pa smo nekateri namensko odšli v Ljubljano na študij rokometa, saj je klub potreboval trenerski strokovni kader,” je še dodal.

Danes oba izolska rokometna kluba primarno širita svoje delovanje med mlajšimi selekcijami in pridno polnita svoji igralski starostni piramidi. Že za mlade rokometaše, še toliko bolj pa za obe članski ekipi, bi nujno rabili več pokroviteljev, saj je občinskega prispevka vse manj. Sicer je bila proslava 60-letnice izolskega rokometa po naključju na sporedu prav v letu, ko je gol Izolana Boruta Mačkovška Sloveniji zagotovil bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu. A brez vlaganj v otroke danes, jutri novih Mačkovškov ne bo.

---