Hotelirska dvojna igra

Hotelirska epizoda koprskega župana Borisa Popoviča dobiva novo dimenzijo. Iz sklepa in obrazložitve sodišča smo končno izvedeli, čemu si je tako krčevito prizadeval postati prvi hotelir v mestu in je zato naredil prav vse, da je iz bitke izrinil lokalnega tekmeca z jasno turistično vizijo.

V Hotelu Koper občina nikoli ni nameravala gostiti turistov, temveč bi objekt uporabljala za zagotavljanje storitev v javnem interesu, natančneje: namenila bi ga za izobraževalne in raziskovalne dejavnosti ter za kadrovska stanovanja. Prav ste prebrali in se verjetno čudili za lase privlečeni razlagi, ki jo je odvetniška obramba občine izstrelila v sodni dvorani. Pa saj se ne bi ukvarjali s pridobitnim hotelirstvom, temveč bi občanom nudili javne storitve, kar je naša osnovna naloga in nas zato ne smete še obdavčiti, so se neuspešno branili v sodnem postopku. S takšnim skorajda neverjetnim izgovorom se je namreč občina hotela izogniti plačilu davka na dodano vrednost, ki je del kupoprodajne pogodbe.

Sodnice niso prepričali. Prvič, ker jim je dala jasno vedeti, da tovrstnih trditev prav z ničemer niso uspeli dokazati, in drugič, ker je nova “nehotelska” občinska mantra povsem v nasprotju s Popovičevimi izjavami v medijih, kjer je nemalokrat vehementno napovedoval, da se bo občina, tako kot že na marsikaterem področju, dokazala tudi v hotelirstvu.

Je torej igral dvojno igro, ko je občinske svetnike in javnost prepričeval o nujnosti nakupa Hotela Koper? Spomnimo, da je vztrajno ponavljal, kako bo občinski vstop v upravljanje hotela turistična zgodba o uspehu, ne pa še ena od polomij, ki smo jim po Popovičevih besedah priča v piranski občini, kjer hoteli menjavajo takšne in drugačne lastnike.

Za zdaj je za polomijo na domačem pragu poskrbel kar sam: občina je na prvi stopnji izgubila tožbo, hotela ni dobila, davkoplačevalski denar je izpuhtel v odvetniški luknji in zgodbe zaradi občinske pritožbe sploh še ni konec.

---

---