Tuje posadke so dodana vrednost

Od 2101 jadrnice, prisotne na nedeljskem Jesenskem pokalu, jih je v cilj uspešno priplulo 1280. Med njimi tudi 70 slovenskih, ki so v dvanajstih kategorijah osvojile sedem pokalov.

TRST > Čeprav so bile televizijske kamere med nedeljsko veleregato v Trstu pretežno uprte v dvoboj favoritov, se je pravi spektakel vendarle dogajal v ozadju, med množico tisočerih plovil, ki so se prvi boji šele približevala, medtem ko so vodilni že drveli proti cilju. 25.000 tekmovalcev iz 26 držav se je namreč po adrenalinskem startu izza trikilometrske linije hkrati nagnetlo na oznaki pri Debelem rtiču, ki jo sleherna posadka skuša obiti kar se da blizu in obenem kar se da varno. Manj izkušeni se ponavadi odločijo za večji lok, drznejši pa za čim manjšega, čeprav to ob gneči ne pomeni nujno najboljše izbire. Od tod dalje je ponavadi vse lažje, saj se flota postopoma razkropi in zadiha.

Sedemdesetim slovenskim udeležencem se je iz rekordne gneče v zmernih desetih vozlih vzhodnika letos uspelo izviti dokaj spretno, saj se jih je kar sedem znašlo na najvišjih mestih v svojih kategorijah. Maxi Jena si je tako poleg drugega mesta v skupni razvrstitvi prijadrala še zmago med desetimi supermaksiji, Adriatic Europa Dušana Puha pa je bil najboljši v floti 19 maksi jadrnic. Na decembrski slavnostni razglasitvi bodo največji pokal v dolžinskem razredu nič prejeli člani ekipe Scorpio iz Izole, s tretjim mestom v isti skupini pa so zadovoljni tudi Štajerci na Megaenergiji. Da ima dolgoletni trener v Jadru Koper, Janez Mrak, ne le veliko teoretičnega temveč tudi praktičnega znanja, je dokazal z zmago v konkurenci monotipov J70. Še bolj neprecenljivi so uspehi ljubiteljev, kot je Jaka Grčar iz Jadralnega kluba Izola, ki je med potovalnimi jadrnicami razreda 6 zasedel tretje mesto, ali Dejan Kogoj iz JK Pirat, ki je s svojo komaj šest metrsko Zojo II osvojil drugo mesto v kategoriji 9.

Tržačani so sodeč po seznamu končnih rezultatov v svoj zaliv pritegnili več Slovencev, kot jih na domače regate uspe kateremu koli od naših organizatorjev. Toda v sekciji za velike jadrnice pri Jadralni zvezi Slovenije so prepričani, da se od sosedov vseeno nimajo veliko naučiti. “Barkolana je ena sama. Njen uspeh temelji na izjemni medijski in sponzorski podpori. Največje jadrnice tam dobijo priložnost, da sebe in svoje pokrovitelje izpostavijo televizijskim kameram, drugim dvestotim ekipam pa je izziv, da se lahko kosajo s petdeseterico najhitrejših jadrnic. Vsem ostalim je preprosto všeč naslednji dan reči, da so bili na Barkolani. V Sloveniji trenutno nimamo dovolj močnega podjetja, ki bi lahko pomagalo pri popularizaciji jadranja s takimi darili, kot jih prejmejo udeleženci Barkolane. Nekateri se namreč nanjo prijavijo samo zato, ker za prijavnino dobijo več, kot če bi podarjene artikle kupili v trgovini. Ob vsem tem pa je treba povedati tudi, da Barkolana ne bi bila tako dobro obiskana, če bi potekala sedemkrat na leto. Pokal Slovenije, ki ga sestavlja sedem regat, se zato ne more primerjati s tržaškim spektaklom. Edino, kar nam je lahko od sosedov za zgled, je njihova sposobnost privabiti tuje posadke. Več teh bi si v slovenskem morju želeli tudi mi,” je večplastno krizo slovenskega jadranja razložil član sekcije za velike jadrnice David Bartol.JANA PINES

---